Ti, ti lažnivec

Ko je Amerika vstopila v II. svetovno vojno, se je Frank Sinatra spretno izognil vpoklicu, kar pa mu je nepričakovano zdesetkalo fene in fenice. Ker sta njegova imidž in kariera trpela ter potrebovala nujno prenovo, je leta 1942 aktiviral Georgea Evansa, menedžerja številnih velikih zvezd, ki mu ni bilo tuje nič človeškega, kaj šele nečloveškega.

Najel je ducat dolgolasih deklic v kratkih nogavičkah in jim plačal po pet dolarjev, da so med Sinatrovim žgolenjem skakale, cepetale in vreščale: »Oh, Frankie, oh, Frankie!« Frankieju je pokazal, kako naj boža mikrofon, puncam pa, kako naj božajo Frankieja. Med štiklom She's Funny That Way je morala ena izmed njih na verz »nič posebnega nisem« glasno replicirati: »Oh, Frankie, pa si, oh, pa si.« Med štiklom Embraceable You je Frankie Voice ob verzu »pridi k očku, pridi k očku« nežno razprostrl roke, punce pa so morale kričati: »Oh, očka, oh, očka!«

Še več: Evans je dvema puncama celo nazorno pokazal, kako naj omedlita. In bili sta odlični, no, magnetni učenki. Evans jih je najel 12, omedlelo pa jih je 30. Fotografi so bili tam. Naslednji dan so bile po vseh časopisih fotografije najstnic, ki jih v transu odnašajo iz dvorane.

Evansu potem ni preostalo drugega, kot da je ta zmagoviti obrazec z manjšimi variacijami ponavljal. A kmalu mu tudi tega ni bilo več treba početi. Punce so med Frankiejevim žgolenjem omedlevale kar same od sebe. Spontano. Prostovoljno. In brezplačno. A toliko prepričljivejše. Celo histerično.

Frankie je sicer še vedno pel pol tona zunaj ključa, toda imel je klube oboževalk, ki so si pritikale imena à la »Sinatrove sužnje«. In ko se je leta 1943 z vlakom pripeljal v Pasadeno, ga je pričakalo pet tisoč najstnic. Pošiljale so mu puloverje, njegovi hčerkici Nancy pa pisale pesmi. Ko je nekdo vanj vrgel jajce, so moškega skoraj raztrgale. Za Frankieja so bile pripravljene umreti.

Tudi feni Donalda Trumpa stalno ustvarjajo vtis, da so mu voljni plesti puloverje, da so njegovi hčerkici Ivanki voljni pisati pesmi – in da so zanj voljni umreti. Nič čudnega: Trump uporablja Sinatrove trike. Ko je napovedal predsedniško kandidaturo in priredil predvolilni shod, je najel množico statistov, ki so se delali, da so njegovi največji feni – ploskali so, skandirali, blazneli. To je bil – tehnično gledano – lažni predvolilni shod. Toda kmalu mu statistov ni bilo več treba najemati – ljudje so kar sami igrali njegove fene. Prostovoljno in brezplačno. Še nikoli ni toliko ljudi za takega magnata delalo povsem zastonj, pa četudi so se v vloge tako vživeli, kot da jih plačuje.

Živo si lahko predstavljate, kako se v vloge vživijo šele tisti, ki jih plačuje. A po drugi strani – to ste lahko videli prejšnjo sredo, 11. januarja, ko je po dolgem času spet priredil uradno tiskovno konferenco, na kateri je med novinarje pomešal svoje ljudi ( ja, svoje – upajmo – plačane uslužbence), ki so ob njegovih govorancah, šalah, odgovorih na novinarska vprašanja in lažeh navijaško ploskali, skandirali in blazneli. Če bi mu lahko, bi mu spletli pulover. In če bi lahko, bi zanj dali svoj zadnji las.

To je bila – tehnično gledano – lažna tiskovna konferenca. Tega ni storil še noben ameriški predsednik.

Alternativni zgodovinarji pri nas za reinterpretacijo zgodovine pokurijo cele knjige, Trump pa za reinterpretacijo zgodovine potrebuje le 140 znakov.

A spet nič čudnega. Le dan prej je TV-mreža CNN »šokantno« razkrila, da so direktorji varnostno-obveščevalnih služb obiskali Trumpa ter mu predložili zaupno poročilo, ki kaže, da so bili njegovi možje med predvolilno kampanjo v stiku s Putinovimi možmi in da imajo Rusi tajne podatke, s katerimi bi ga lahko izsiljevali, spletni portal BuzzFeed pa je na vrat na nos objavil kar ves – menda fiktivni – Trumpov »tajni dosje«, ki ga je pripravil neki britanski obveščevalec in ki je popisal tudi »porno« posnetke, s katerimi bi lahko Rusi – če bi se kakopak tako odločili – izsiljevali Trumpa. Ta je že pred tiskovno konferenco tvitnil: »Obveščevalne službe ne bi smele pustiti, da te lažne novice 'pricurljajo' v javnost. To je bil še zadnji napad name. Ali živimo v nacistični Nemčiji?« To, da se magnat, ki je za nameček še ameriški predsednik, primerja z žrtvami nacističnega holokavsta, je bilo noro in žaljivo, že kar odvratno in bolno, zato ne preseneča, da so ponorele tudi judovske organizacije. To je bila res huda relativizacija nacističnega holokavsta, še huje – bilo je tako rekoč zanikanje nacističnega holokavsta. Alternativni zgodovinarji pri nas za reinterpretacijo zgodovine pokurijo cele knjige, Trump pa za reinterpretacijo zgodovine potrebuje le 140 znakov.

O, še huje: to je bila lažna novica, fake news. Donald Trump pač ni žrtev nacističnega holokavsta. Je pa po drugi strani res, da glede na njegovo dezinformiranost ni izključeno, da živi v utvari, da se je nacistični holokavst zgodil zato, ker so novinarji Hitlerju preveč najedali in ga nasajali z lažnimi novicami.

Laži pa Trump ne tolerira. Razlog več, da je novinarje na lažni tiskovni konferenci ozmerjal z »lažnivci« in sejalci »lažnih novic«. »Vse to so lažne novice, vse je izmišljeno, nikoli se ni zgodilo!« To je bil potem itak njegov refren. Poročevalcu TV-mreže CNN, ki ga je hotel nekaj vprašati, ni pustil do besede: »Vi sejete lažne novice!« You are fake news! BuzzFeed pa je razglasil za »propadajoči kup smeti« ter mu zagrozil s »posledicami«, kar običajno počnejo politiki, ki spijo z Mein Kampfom.

Zakaj Trump tako fanatično obračunava z mediji in zakaj jih tako vztrajno razglaša za »lažnivce«, pa niti ni kakšna velika skrivnost: na vsak način jih hoče diskreditirati. Ko namreč psuje medije (in ja, ko psuje največje ameriške avtoritete, recimo legendarnega kongresnika Johna Lewisa in Meryl Streep), hoče svojim fenom – svojim volivcem – reči: Verjemite meni, ne pa medijem! Berite moje tvite, ne pa časopisov! Jaz vam bo povedal resnico, ne pa mediji! Vsekakor, to običajno počnejo diktatorji, ki so obenem tudi veliki ljubitelji medijske blokade, kulta osebnosti, ekshibicionizma, sejanja paranoje in takih reči, za katere si prizadeva tudi Trump, ki bi moral dodati le še: Jaz bom nadzoroval medije, ne pa mediji mene! Podton je bil itak ta.

Toda najbolj nora in že kar vrhunska ironija te lažne tiskovne konference je bila v tem, da je Trump, medtem ko je medije razglašal za sejalce »lažnih novic«, mirno sejal lažne novice. Na tej lažni tiskovni konferenci se je zlagal, da njegova davčna napoved – ki je kakopak noče razkriti – zanima le novinarje in nikogar drugega. Zlagal se je, da je bil on ta, ki je Chryslerja in Forda prepričal, da proizvodnje avtomobilov ne bosta preselila v Mehiko. Zlagal se je, da v Rusiji nima nobenih poslov. In tako dalje. A tudi ko je rekel, da je junaško zavrnil dvemilijardni posel, ki mu ga je nedavno ponudil neki dubajski poslovnež, ni povedal resnice – v Dubaju že ima velik projekt ( jet-set igrišče za golf ), ki ga bodo odprli februarja. Trump laže tudi tedaj, ko govori resnico.

Stroj za faširanje resnice

Trump, ki je v svoje laži in svojo ignoranco tako zaljubljen kot v svojo nepredvidljivost, je ultimativna nepreverjena novica, ali bolje rečeno – nepreverjena fikcija. Če bi ga preverili, ne bi nikoli prišel v Belo hišo. Zato je bilo naravnost groteskno, ko je novinarje in medije na lažni tiskovki psoval z »lažnivci« in sejalci »lažnih novic«, sam pa je laži in lažne novice v zadnjih dveh letih industrializiral – prelevil jih je v tekoči trak. Lagal je, kot da mu je zdravnik predpisal laži. Lagal je, kot da so laži ogrožena vrsta, ki jo je treba zaščititi. Lagal je, kot da so laži nepremičnina, na katero je skušal prilepiti napis Trump. Lagal je, kot da se ne strinja z razpletom komedije Ti, ti lažnivec. Le zakaj bi sicer sejal laži, ki jih je mogoče zlahka preveriti, in to lažje kot kadarkoli? Samo poguglaš.

A Trump je lagal, kot da hoče svojim volivcem reči: Vidite, četudi bi me ujel sovražnik in me strahovito mučil, ne bi ničesar izdal! Trump igra ameriškega predsednika, ki mu jezika ne bi razvezala niti serum resnice niti tortura.

Lagal je, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki. Obami je ponudil celo pet milijonov dolarjev, če pokaže izvirni rojstni list in tako dokaže, da se je res rodil v Ameriki. Najel je detektive, ki naj bi razkrinkali Obamo, in sprožil pravo gibanje (birtherism), ki je njegovo laž oznanjalo kot ultimativno resnico.

Lagal je, da je pri atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja sodeloval Rafael Cruz, oče Teda Cruza, njegovega republikanskega predsedniškega protikandidata. »Kaj pa je z Leejem Harveyjem Oswaldom počel tik pred smrtjo? Tik pred atentatom? Grozno.«

Lagal je, da je bil vrhovni sodnik Antonin Scalia umorjen. »Pravijo, da so na njegovem obrazu našli blazino.« Lagal je, da so podnebne spremembe le »potegavščina«, ki so si jo izmislili Kitajci, da bi omajali konkurenčnost ameriškega gospodarstva. Lagal je, da je dobil številne okoljevarstvene nagrade. Lagal je, da je dobrodelnim organizacijam daroval milijone in milijone. Lagal je, da so muslimani 11. septembra 2001 v New Jerseyju navdušeno, bučno in javno – na ulicah – proslavljali napad na Svetovni trgovinski center in Pentagon. »Na tisoče in tisoče!« Videl jih je! Na lastne oči!

Lagal je, da ni nikoli podpiral napada na Irak. Lagal je, da v Ameriki še nikoli ni bilo toliko umorov kot zdaj. Lagal je, da je v Ameriki 30 milijonov ilegalnih priseljencev. Lagal je, da bo Clintonova v enem tednu v Ameriko spustila 650 milijonov priseljencev. Saj veste – da bodo volili demokrate. Clintonova hoče »odprto mejo z Bližnjim vzhodom,« je rekel, kot da Amerika meji na Bližnji vzhod. Lagal je, da je na predsedniških volitvah volilo na milijone ilegalnih volivcev, ilegalnih priseljencev. »Gre za strašansko volilno prevaro,« je tvitnil. Zakaj pa mislite, da je Hillary Clinton osvojila več volilnih glasov kot on?

Lagal je, da so bile vse spolne obtožbe – češ da je spolno napadel devet žensk – »večinoma ovržene«. Lagal je, da svojega davčnega poročila ne sme javno pokazati, ker še ni revidirano. Lagal je, ko je tvitnil fotko neke črnske družine, ki ga menda podpira (niti v sanjah!). Lagal je, da podpira XII. člen ameriške ustave. Nemogoče – ameriška ustava ima le sedem členov.

Lagal je, da se ni norčeval iz invalidnega novinarja. Lagal je, da ni lagal. Lagal je celo tedaj, ko je lagal. In tako dalje. Lagal je in lagal – o cepivu, ki menda povzroča avtizem, in črncih, ki menda sistematično pobijajo belce, pa o brezposelnosti, ki naj bi bila 42-odstotna, in ruski vojski, ki je po njegovem ni v Ukrajini.

Daniel Dale, novinar časopisa Toronto Star, je začel lani septembra šteti Trumpove laži – od 15. septembra do 24. oktobra jih je naštel 378. Nekatere je ponavljal, toda unikatnih jih je bilo kar 212. Pa se je za štetje Trumpovih laži odločil še spletni portal Politico – v petih dneh jih je naštel 87. New York Times jih je v enem samem tednu naštel 31, toda »male« laži je izpustil. Ni bilo prostora za vse Trumpove laži.

»Ne poznam Putina. Še nikoli ga nisem srečal,« pravi Trump. Kar pomeni, da se je pred leti zlagal, ko je govoril, da se je s Putinom že sestal. Trdil je celo, da sta skupaj nastopila v TV-oddaji 60 Minutes, a se je potem izkazalo, da sta nastopila vsak v svojem prispevku. In ko so Trumpu to omenili, je odvrnil, da so bili ratingi te oddaje visoki, kar kaže, da sta s Putinom res kombinacija, ki jo vsi čakajo.

Ko Trump psuje medije hoče svojim fenom – svojim volivcem – reči: Verjemite meni, ne pa medijem! Berite moje tvite, ne pa časopisov! Jaz vam bo povedal resnico, ne pa mediji.

Nedavno pa se je zlagal, da je mogoče Obamovo zdravstveno reformo v enem samem dnevu odpraviti ter jo obenem – ja, še isti dan – tudi zamenjati z boljšo in cenejšo. Šur. Med predvolilno kampanjo je rutinsko retvitnil povsem lažno in sfabricirano statistiko o črnskem kriminalu (Crime Statistics Bureau iz San Francisca, ki naj bi bil zbral te podatke, itak ne obstaja!), toda psihopatski Dylann Roof, pravi Kali Holloway (AlterNet), se je skliceval prav na takšne statistike, ko je leta 2015 v južnokarolinski cerkvi pobil devet črncev. Kot je rekel, je hotel sprožiti »rasno vojno«. Te dni so ga obsodili na smrt. Rutinsko.

Kar pravi Trump, je res!

V času hladne vojne je med Sovjetsko zvezo in Ameriko potekala dezinformacijska vojna. Trump – ameriški predsednik – pa se gre zdaj dezinformacijsko vojno proti Ameriki. Dara Lind (Vox) je dobro opazila, da se Trump zlaže celo tedaj, ko bi mu bilo lažje povedati resnico. Toda v njem ni mogoče videti le politika, ki v običajnem političnem zvijanju in prirejanju resnice pretirava, ali pa le kompulzivnega lažnivca, ki ne more povedati resnice, ker mu patologija – njegov obsceni Mini-Me ali glas, ki ga sliši – tega ne pusti. Ne, Trump serijsko laže zato, da bi sam koncept resnice čim bolj relativiziral, da bi torej mejo med lažjo in resnico čim bolj zabrisal, saj je v njegovem interesu, da je ta meja čim bolj zabrisana in čim bolj irelevantna. Bolj ko je ta meja zabrisana, večja verjetnost je, da vsaka neprijetna resnica iz njegovega poslovanja ali življenja, ki pride na dan, deluje kot laž. Bolj ko je ta meja zabrisana, večja verjetnost je torej, da vsak fakt iz njegovega dosjeja – pa ne onega »tajnega« – deluje le kot fake news, kot fikcija. Trump je s serijskim in sistematičnim laganjem ustvaril moralni kontekst, v katerem lahko vsako stvar – vsako resnico, vsak fakt – plavzibilno zanika in v katerem si bo lahko vsak, kot bi rekel Ned Resnikoff, izbral tisto fikcijo, ki mu je ljubša.

A glede na to, da je Trumpov dosje res »bogat« (štirikrat bankrotiral, za svoje projekte trošil davkoplačevalski denar, ni odplačeval dolgov, ni plačeval podizvajalcev, tržil produkte in projekte, ki so propadli, zadolžen skoraj za dve milijardi, kot poroča Wall Street Journal ipd.), brez tega moralnega konteksta, ki deluje kot stroj za faširanje resnice, politično ne bi preživel. Trump ni nikoli računal, da bo kdaj predsednik. Živel in posloval je tako, kot da ne bo. Zakaj bi živel in posloval tako, kot je živel in posloval, če bi v prihodnosti nameraval kandidirati za predsednika? Vsa njegova preteklost bi v trenutku prišla za njim. Zato je vse stavil na ustvarjanje vtisa irealnosti.

Še več: glede na to, kako je živel in posloval, bi lahko rekli, da ni nikoli verjel, da bi lahko postal predsednik. In tu je trik: še sam ne verjame, da je res predsednik. Obnaša se že ne tako, kot da je. Ravno nasprotno: obnaša se tako, kot da ni. O svoji legitimnosti, za katero pravi, da mu jo drugi oporekajo in rušijo, očitno sam najbolj dvomi.

Fred Trump, Donaldov oče, se je ukvarjal z nepremičninami – gradil jih je, prodajal, gradil, prodajal, gradil. Bil je zelo bogat, toda držal se je predvsem »proletarskega« Queensa, ker se mu je zdelo, da na elitni, aristokratski Manhattan, kjer nepremičninske posle poganja modra kri, ne sodi. Prepričan je bil, da ga tam ne bodo nikoli priznali in sprejeli, da bodo torej elite nanj gledale zviška, prezirljivo, zaničljivo. To je rekel tudi Donaldu, svojemu sinu: Ne hodi na Manhattan! To nismo mi! Tam so elite, ki nas ne bodo nikoli priznale in sprejele! Tam se nam bodo vedno posmehovali! To ni za nas! Drži se Queensa! Kar je zvenelo približno tako kot v Botru, ko Don Corleone, patriarh mafijske družine, reče: Igralnice da, droge pa ne – to ni za nas!

Jasno, Donald Trump je šel na Manhattan. Da bi se prebil, je bombastično pretiraval – nenehno se je hvalil in samopoveličeval, stalno je poziral in delal cirkus, napihoval svoj ego in svoje uspehe, se pojavljal v filmih, lagal, zgradil si je bleščeč, aristokratski, kičasti stolp, Trump Tower ( ja, grad!), kot da bi skušal očetu reči to, kar je Michael Corleone v Botru rekel svojemu očetu: »Prišli bomo tja, oče, prišli bomo tja.«

Toda stare manhattanske elite Trumpa niso nikoli zares priznale in sprejele – nanj so gledale zviška in se mu posmehovale. Imele so ga le za klovna in cirkusanta. Manhattan ni omedlel. Z legitimnostjo je imel težave. Tako kot v Botru družina Corleone. V Botru je precej trumpovskih trenutkov, toda najlepši – najbolj trumpovski – pride na koncu, ko Kay izve, da je dal njen mož, Michael Corleone, umoriti svaka. Michael, je to res, ga vpraša. Ne sprašuj me o poslih, odvrne Michael. Toda Kay vztraja: Je res? Michael prav tako vztraja: Ne sprašuj me o poslih! Kay se ne da: Povej mi resnico! Michael se vda, rekoč: Samo tokrat ti pustim, da me vprašaš o poslih. Kay še zadnjič vpraša: Je res? »Is it true? Is it?« Michael nežno in zaupljivo odvrne: Ne. Nežno in zaupljivo se ji zlaže. Potem se vrata zaprejo.

Nič ni lepšega od trenutka, ko se nad serijskega lažnivca spravijo z lažnimi novicami. Pravica je vendarle poetična.

Natanko to počne Trump: Ne sprašujte me o poslih! Okej, samo tokrat vam še pustim, da me vprašate o mojih poslih. In potem se zlaže. Vrata se zaprejo. Njegovi feni omedlijo. Ko je Trump končno vendarle priznal, da se je Obama rodil v Ameriki, so neko njegovo fenico vprašali, ali še vedno verjame, da se Obama ni rodil v Ameriki. Odvrnila je: »Ne. Če Trump pravi, da se je Obama rodil v Ameriki, potem se je rodil v Ameriki. Kar pravi Trump, je res.« Vidite, Trump, ki je lagal, da se Obama ni rodil v Ameriki, ji je pomagal, da je končno spregledala – da je torej ugledala resnico. Trump je ta, ki z lažmi razodeva resnico. In v nekem smislu je to povsem res: bolj ko laže, bolj govori resnico. Če bi govoril resnico, bi imeli občutek, da laže.

Moskovske noči

Trump je na predvolilnih shodih zelo rad recitiral verze štikla Kača (The Snake), velikega hita, ki ga je leta 1968 lansiral Al Wilson. Kača – priredba slovite Ezopove basni – pripoveduje o ženski, ki najde povsem shirano in premrlo kačo. Kača jo prosi, naj jo odnese domov in poskrbi zanjo. In res, ženska jo odnese domov, tam jo greje ter pita z mlekom in medom, tako da si kača opomore. Ker je vesela, da je kačo vrnila v življenje, jo nežno vzame v naročje, toda kača jo smrtonosno piči. Zakaj si to storila, jo pred smrtjo vpraša ženska. Kača odvrne: »Molči, trapa! Ko si me vzela k sebi, si dobro vedela, da sem kača!«

Trump, ki je v govoru na predvolilni konvenciji republikanske stranke opozarjal, da je korupcija dosegla najvišjo točko v zgodovini, v enem izmed TV-soočenj pa razlagal, kako je skušal nekoč podkupiti Jeba Busha, floridskega guvernerja, je kačo predstavljal kot alegorijo sirskih beguncev in ilegalnih priseljencev (ki »nas bodo slej ko prej ugriznili«), verjetno tudi muslimanov (ki bi jim prepovedal vstop v Ameriko) in Mehičanov (ki jih ima le za kriminalce, morilce, posiljevalce), kar je bila kakopak zgolj laž, s katero pa je povedal resnico. Na prvi pogled se zdi, da je hotel reči: Zakaj bi vam pripovedoval zgodbo o kači, če bi bil sam kača? V resnici pa je njegova zgodba o kači zvenela bolj kot vic bratov Marx, ki ga zelo rad pripoveduje Slavoj Žižek: »Nič čudnega, da izgledaš kot X, saj si X!« Ali pa: »Ta človek izgleda kot idiot in se obnaša kot idiot, a naj vas to ne zavede – on je idiot!« Zakaj nam praviš, da si to ti, če si pa res ti?

Kar nas pripelje do tistega razvpitega »tajnega dosjeja«, ki naj bi ga bil sestavil Christopher Steele, nekdanji agent britanske obveščevalne službe MI6, ki ga je objavil BuzzFeed in ki ga je Trump razglasil za fake news. Drži, ta »tajni dosje« je morda res fake news, le zbirka lažnih novic, toda prav Trump je – s svojim alt-right strojem za faširanje resnice (in fašizacijo postresnice) – ustvaril moralni kontekst, v katerem laž zveni kot resnica. Hujša ko je laž, resničnejše zveni.

Da so se Trumpovi možje med predvolilno kampanjo sestajali s Putinovimi možmi, da sta si Trumpov predvolilni štab in Kremelj izmenjavala zaupne obveščevalne podatke, da so ruski hekerji delali za Trumpa, da so Rusi Trumpa kultivirali in podpirali pet let, da ima Putin »šokantne« posnetke, s katerimi lahko kompromitira in izsiljuje Trumpa, piše v »tajnem dosjeju«. Laži? Že, toda delujejo tako resnično. Da so delovale še resničnejše, je poskrbel sam Trump, ki je Putinu čestital, ker je vse to, kar piše v »tajnem dosjeju«, zanikal. Kot pravi nekdanji šahovski prvak Gari Kasparov: »Trump je kritiziral republikance, demokrate, papeža, ameriške volitve, Cio, FBI, Nato, Meryl Streep. Le enega ni kritiziral – Putina.«

Je kdo te »novice« preveril? Ne. Koga to briga? So Trumpa preverili tisti, ki so ga volili? Trump, tovarna nepreverjenih novic, je tako postal nepreverjeni predsednik. In nič ni lepšega od trenutka, ko se nad serijskega lažnivca spravijo z lažnimi novicami. Pravica je vendarle poetična.

Trump je s svojim dereguliranim, ekshibicionističnim, prostaškim seksizmom ustvaril moralni kontekst, v katerem vsaka fikcija o njegovih spolnih preferencah deluje resnično.

Trump je laži spremenil v kačo, ki ga je zdaj pičila. Laž mu sporoča: »Molči, tepec! Ko si me vzel v naročje, si dobro vedel, da sem laž!« Kot bi rekel Shakespeare: »To je zgodba o idiotu, polna trušča in besa, ki pa nič ne pomenita.«

Trumpa je pičila laž, ki jo je vzel v naročje, še bolj – no, najbolj – pa ga je v tistem »tajnem dosjeju« povsem razumljivo pičilo razkritje, da naj bi ga bili ruski tajni agenti leta 2013 v moskovskem hotelu Ritz-Carlton – v isti sobi, v kateri je pred tem spal tudi Obama – skrivaj posneli, in to sredi »hudega« prizora: med naslajanjem ob »zlatem tuširanju« dveh prostitutk. Fake news? Laž? Magari. Toda to je laž, ki deluje neverjetno resnično: mar nismo lani oktobra videli »tajnega« videa, v katerem je Billyju Bushu, Bushevemu bratrancu, navdušeno razlagal, da lahko – če si slaven – z »vsako žensko počneš, kar hočeš«, in da jo »lahko zgrabiš za pičko«? Brez njene privolitve. In mar ni v tem videu rekel tudi, da lepotice, ki ga privlačijo, kar takoj naskoči? Brez njihove privolitve. »Kar poljubljati jih začnem. To je kot magnet. Kar poljubljam. Ne čakam.«

Trump je s svojim dereguliranim, ekshibicionističnim, prostaškim seksizmom ustvaril moralni kontekst, v katerem vsaka fikcija o njegovih spolnih preferencah deluje resnično. Jasno, vse je zanikal. Kot da to kaj pomeni. In kot da to kaj spremeni. Mar ni serijski lažnivec? Rekel je, da se mu to ne bi moglo zgoditi. Ker je slaven, tudi v tujini vedno pazi, kaj počne, saj dobro ve, da so povsod – še posebej v Rusiji – skrite kamere. Genialec! Nehajte: mar nismo ravnokar ugotovili, da so skrivaj posneli, kako razlaga, da lahko »vsako žensko zgrabiš za pičko«? Obenem pa je tudi rekel, da tega – »zlatega tuša« – itak ne bi mogel početi, ker je preveč mikrofobičen, ker torej občuti hud strah pred mikroorganizmi, pred mikrobi in podobno umazanijo. Nehajte: kako to, da se je potem med predvolilno kampanjo rokoval s toliko ljudmi – s toliko popolnimi neznanci?

Saj ste hoteli cirkus!

Ameriški mediji niso omedleli. Kar pa je presenetljivo: prav ameriški mediji so Trumpu darovali za tri milijarde brezplačnega medijskega prostora – ja, za tri milijarde brezplačne publicitete. Mediji niso še nikoli v kakega predsedniškega kandidata vložili toliko denarja. Les Moonves, direktor TV-mreže CBS, je celo rekel, da Trumpova kandidatura »morda ni dobra za Ameriko, je pa prekleto dobra za CBS«. In dodal: »Denar kar leti k nam, in to je zabavno. Česa takega še nisem videl. Imeli bomo zelo dobro leto. Vem, da se grdo sliši. Toda: Donald, daj! Kar nadaljuj.« Trump je bil medijski kandidat. Nič čudnega, da je zdaj tako zgrožen nad tem, kar mu počnejo mediji. Kot da bi jim hotel reči: Hej, saj ste hoteli cirkus! Saj ste vložili vanj! Kaj zdaj pizdite!

Brett Beasley (Salon) je te dni pisal, kako je univerzalno zdravstveno zavarovanje (ObamaCare), ki ga je uvedel Obama, njegovemu očetu rešilo življenje, a je oče potem kljub temu volil Trumpa. In mama – skoraj vdova – tudi. Ko ju je vprašal, kako sta lahko volila Trumpa, ne pa človeka, ki je očetu rešil življenje, sta mu odvrnila, da zato, ker ju je strah terorističnih napadov, priseljencev in slabih medrasnih odnosov. Trump ju je dobro prestrašil. Bojita se torej tega, pred čimer na skrajno lažniv in obscen način svari Trump, ne bojita pa se, pravi Beasley, podnebnih sprememb, oživitve fašizma in vse večje dohodkovne neenakosti. In seveda: ne bojita se Trumpa, človeka, za katerega je povsem nemogoče, da bi soobstajal s človeštvom. Kar je sicer iracionalno, toda nič bolj kot to, da so »mali ljudje«, ki so leta in leta psovali »lažnivo« politiko, zdaj s takim veseljem volili človeka, ki je laganje spremenil v brend – in ga verjetno tudi avtorsko zaščitil.

Nos Donalda Trumpa, patentiranega lažnivca, je tako dolg, kot da bi izgubil stavo z Bogom – tako dolg, da bi na njem lahko prirejali orgije – tako dolg, da vonja kavo, ki jo Putin pije v Moskvi – tako dolg, da bi lahko na njem parkirali Trump Tower – tako dolg, da ne sme kihniti, ker lahko odpihne Mehiko – tako dolg, da kokain prime šele 15 minut po snifu – tako dolg, da bi ga lahko klicali Dick.

Toda na srečo niso omedleli vsi Američani. Daleč od tega. Sondaže so pokazale, da Trumpa tik pred inavguracijo podpira le 37 odstotkov Američanov. George W. Bush je imel tik pred inavguracijo 61-odstotno podporo, pa so se mu tedaj že vsi mastno posmehovali. Zdi se, kot da bi Trump zagrešil kaj hudega – kot da bi se recimo izognil vpoklicu v vojsko. Nič, moral bo v vojsko.

Ko so Franka Sinatro med vojno zaradi izmikanja vpoklicu razglašali za vojnega dobičkarja, revo in med vojaki najbolj osovraženo osebo, je bil ves iz sebe. Ratingi so mu strmoglavili. Obiskal je Belo hišo. Pa ni pomagalo. Potem se je vendarle odločil, da bo odšel na evropsko turnejo po ameriških vojaških enotah, toda ko je prispel v Evropo, je bilo vojne že konec. Jo je pa mahnil k papežu. »Ste tenor?« ga je vprašal papež. »Ne, vaša svetost, bariton.« Papež ni omedlel.