Vprašanje meje kot večno iskanje identitete

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani bodo 24. januarja ob 20.00 odprli skupinsko razstavo Človek na meji, ki je nastala v sodelovanju Galerije Alkatraz in galerije flat1. Na razstavi, ki sta jo pripravila kustosa Jadranka Plut in Vasja Nagy, se predstavljajo: Gino Alberti, Kati Bruder, Beli sladoled, Ana Čigon, Karin Maria Pfeifer, Tomaž Furlan, Nika Oblak & Primož Novak in Sula Zimmerberger. 

Skupinska razstava predstavlja umetnike iz Slovenije in Avstrije, ki delujejo na različnih področjih in ustvarjajo v različnih tehnikah. Za njihova dela je značilno prestopanje meje, ne toliko v formalnem, ampak v vsebinskem smislu. Gre za ponovno preverjanje že znanega in stopanje še korak dlje. Gre za širitev osebne zgodbe, skozi katero se razširi kultura, ki je skupna neki civilizaciji. Ne nazadnje gre tudi za vprašanje, koliko je človek lahko človek, preden se razčloveči. V telesu in duhu. 

Razstava je mišljena kot odprta razmišljujoča platforma o mejah, ki si jih danes postavljamo v simbolnem in fizičnem smislu ter tako odraža širše sodobne umetniške in družbene fenomene. Dela odpirajo probleme vsakdanjosti, umetniškega raziskovanja in sistema v katerega smo vpeti, produkcijske pogoje, ter širšo družbeno realnost, katere umetniki ponazarjajo z različnimi mediji in vsebinami.

Vprašanje meje se zdi kot večno iskanje identitete in primerjave/zamejitve z drugim. Dovolj je že, če pogledamo umetnost preteklih stoletij, v kateri je človek postavljen na to stran, torej viden, določljiv, končen, umrljiv. Pa vseeno nestanoviten tudi v najbolj površni in shematični predstavi. V renesansi zre za zaveso mistike in skuša dojeti bistvo Boga, v romantiki pa v daljavo, v megleno obzorje nad Zemljino oblo, za katerim naj bi obstajala nepredstavljivo velika in silna Narava. Moderna doba je prinesla dojemanje časa, v katerem je vse hkrati prisotno in odsotno; prihodnost, preteklost in sedanjost se med sabo prepletajo po fizikalnih zakonih in ne po mitsko-mističnih načelih. Človeku identiteta ni dodeljena, temveč si jo izbere sam, v vsakem trenutku posebej. 

Tomaž Furlan s svojo interaktivno napravo Wear XV, ki je ena od štiriindvajsetih del desetletnega projekta Wear 2005-2015, sestavljenega iz video performansov in objektov, postavlja mejo med pojmovanjem telesa danes in vmesnikom. Pri Tomaževih delih je ta vmesnik fizičen objekt voden brez tehnoloških pripomočkov, ki narekuje enostavnost in reciklažo odpadnih materialov iz katerih je sestavljen tim. stroj/objekt, ki deluje kot pripomoček za lajšanje vsakdanjih človeških opravil/dela. "Projekt Wear je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo. Seveda je neuspešen, obenem pa tudi absolutno potreben, da ostanemo kar se da človeški," pravi avtor.

Za umetniško skupino Beli sladoled je izhodišče usmerjeno v razvijanje risbe kot avtonomnega umetniškega medija. Risba deluje kot odprt prostor, ki odpira meje ustvarjanja in nudi neskončne načine in možnosti nadgrajevanja umetniške forme. S preprostimi sredstvi kot so črte, s tehniko kolažiranja podob na nekovencionalnih podlagah, umetnika sestavljata in oblikujeta zgodbe. Tu sta se našla, kajti medij risbe jima omogoča živost, nezaključenost, odprtost in nadgrajevanje umetniške forme, ki je v lastnem ustvarjalnem svetu ne pojmujeta kot zaprt prostor, ampak kot prostor neskončnih načinov in možnosti.

Nika Oblak in Primož Novak v delih raziskujeta mejo vpetosti umetnika oz. slehernega posameznika v kolesje družbene in osebne nemoči. Video z naslovom Krik, ki asociira na modernistično sliko z istim naslovom slikarja Muncha iz leta 1908 postavlja v ospredje ne več podobo trpečega človeka s krvavo rdečim nebom temveč subjekt in njegovo nezmožnost molčanja ter potrebo po izražanju ujetosti lastne pozicije v družbeni ustroj.

Dokumentarni film Ane Čigon z naslovom Heroinat / Herojke odkriva meje družbenega položaja in vlogo žensk skozi zgodbo postavljanja spomenika posvečenega vsem ženskam v Prištini leta 2015. Umetnica si postavlja vprašanje komu so postavljeni spomeniki in kakšno identiteto komunicirajo, "ugotovila sem, da se z njimi slavi zelo ozek spekter zgodovine, iz katere so izključene tako ženske kot tudi mnoge druge družbene skupine."