Portret nekdanje ameriške prve dame Jackie Kennedy

V Kinodvoru v Ljubljani bo 25. januarja predpremiera biografske drame Jackie z Natalie Portman v glavni vlogi. Čilski režiser Pablo Larraín je ustvaril pretresljiv, intimen in izviren film o enem najbolj prelomnih in tragičnih trenutkov ameriške zgodovine, v katerem atentat na Johna F. Kennedyja doživljamo skozi oči prve dame Jackie Kennedy. 

Novica o usodnem atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja je 22. novembra leta 1963 pretresla ameriško in svetovno javnost.  V dneh, ki so sledili, so bili vsi pogledi uprti v Kennedyjevo vdovo, prvo damo Jacqueline Kennedy. Film prikazuje njeno postopno sestavljanje koščkov njenega, v tragičnem trenutku uničenega življenja. Kljub travmatični izkušnji poskuša po atentatu najti moč in vero v življenje, da bi lahko potolažila otroka in nadaljevala zgodovinsko zapuščino moža. Razpeta med pričakovanji javnosti in mučnim soočanjem z lastnimi čustvi in spomini, svoje misli zaupa novinarju Theodoru, ki ji želi pomagati pri iskanju poti iz labirinta razočaranja, žalosti in obupa.

"Prva krogla je predsednika zadela v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, je zdrobila desni del njegove lobanje. Kennedyjeva 34-letna soproga Jacqueline je sedela ob njem. Tik ob njem. Kako je to doživljala ona? Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči vsega sveta uperjene vanjo? Jackie je bila kraljica brez krone, ki je na en mah izgubila prestol in moža. Jacqueline Kennedy, elegantna, sofisticirana in predmet poželenja, je bila ena najpogosteje fotografiranih žensk 20. stoletja. O njej so napisali na stotine knjig, posneli nešteto filmov in televizijskih serij. Pa vendar o njej vemo malo. Skrajno zadržana, zagonetna Jackie je čisto mogoče najbolj neznana znana osebnost našega časa. Rad si mislim, da je nikoli ne bomo povsem razvozlali. Nikoli ne bomo vedeli, kako je dišala ali kako so se ji ob pogovoru zaiskrile oči. Lahko le raziskujemo. In sestavimo film iz fragmentov, iz delnih spominov, krajev, idej, podob, ljudi. Kennedy je umrl mlad, njegove kratke predsedniške kariere je bilo nenadoma konec, njegovim dosežkom je grozila pozaba. Kljub ohromelosti zaradi lastne travme pa se je Jacqueline Kennedy zavedala, da mora nekdo dokončati njegovo zgodbo. V pičlih nekaj dneh je uspela iz moža napraviti legendo. Začrtala je njegovo javno podobo in utrdila njegovo zapuščino. Ob tem pa je tudi sama postala ikona, ki jo bo svet za vselej poznal preprosto kot Jackie," je zapisal režiser.

Pablo Larraín (1976) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvem celovečercu Fuga (2005), je leta 2008 posnel film Tony Manero, prvi del trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo. Film, ki je premiero doživel v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel njegov tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (2012), je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerec Klub je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. V letu 2016 se je Larraín kar z dvema filmoma lotil reinvencije žanra biografskega filma. Tako Neruda o usodi čilskega pesnika in nobelovca Pabla Nerude kot portret nekdanje ameriške prve dame Jackie – prvi je doživel premiero v Štirinajstih dneh režiserjev letošnjega Cannesa, drugi v Benetkah – žanjeta navdušenje kritike in občinstva.

XSdeR0Lv8dw