Drama s petelinom

Panika zaradi žive živali v predstavi Vojna in mir

V prvem delu predstave Vojna in mir, po Tolstojevem romanu jo je na oder Cankarjevega doma postavil priznani romunski režiser Silviu Purcărete, se je pojavil živ petelin na kratkem povodcu, žival pa je nato igralec Jernej Šugman vzel v roke in jo nenadoma vrgel v zrak. Vključitev živali v predstavo in menda neprimerno ravnanje z njo sta na spletnih omrežjih zbudila burne odzive gledalcev. »Podana bo prijava zoper režiserja in še naprej bomo pozivali ljudi k bojkotu predstave. Nedopustno je, ob vseh rekvizitih in kostumih, ki so danes na voljo, izkoriščati žival,« je na Facebooku zapisala ena izmed gledalk.

Zaradi protestov in pozivov k bojkotu so se »ustrašili« v Drami. Zapisali so, da je bil prizor, v katerem sodeluje živi petelin, v predstavo Vojna in mir vključen na izrecno režiserjevo željo. Menda so organizatorji koprodukcije za ta režiserjev poseg v predstavo izvedeli »razmeroma pozno in žal nismo mogli pravočasno ukrepati. Tudi igralci so idejo sprejeli s precejšnjim odporom in že danes se nam je uspelo dogovoriti, kako prirediti prizor, da v njem ne bo več elementov, ki bi lahko pomenili mučenje sodelujoče živali.« Tako bo ob ponovitvah petelin še na odru, le da ne bo frfotal po zraku, kot je želel režiser.

Gledališčniki se sicer »sodelovanju« živali na odru zaradi njihove nepredvidljivosti raje izogibajo. So pa bili živi petelini v predstavi Osvajalec, nastala je po besedilu Andreja Hienga, leta 2008 pa ga je v Drami režiral Dušan Jovanović. Brez živih svinj seveda ni šlo v Svinjaku, ki ga je po Pasolinijevem tekstu v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču režiral Ivica Buljan. Koza je bila v Tauferjevi kultni predstavi Odisej in sin, kokoši v Romulusu Velikem Bojana Jablanovca in seveda je bila kokoš tudi v kultni predstavi Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki, ki jo je v šestdesetih letih v ad hoc gledališču Pupilija Ferkeverk režiral Dušan Jovanović.

Jovanovićeva predstava je zaradi golote in zakola kokoši na odru povzročila burne odzive, ustvarjalce je doletel tudi sodni pregon, toda v tistem času, tako kot danes, je imel prizor klanja kokoši na odru svoj smisel. Režiser Jovanović je leta 2008 v pogovoru za Masko dejal, da smo danes ob gledanju množičnih pokolov na množičnih medijih čustveno otopeli, nezmožni empatije, zlasti do tujcev: »In s tem smo se bolj ali manj sprijaznili … Ko pa uprizoriš smrt uboge industrijske kure na odru, je to gledališki obred, ki spremeni naše dojemanje in doživljanje smrti. Soočenje z neko realno smrtjo ljudi pretrese, pa čeprav gre samo za kuro.«

No, predstavo Vojna in mir so si ogledali tudi policisti in za portal 24ur pojasnili, da »na podlagi vseh zbranih ugotovitev nismo zaznali kršitev Zakona o zaščiti živali, niti znakov kaznivega dejanja mučenja živali«. Zato je upravičeno vprašanje, ali niso odzivi »varuhov« živali zaradi petelina v predstavi delo le tistega dela moralnih paničarjev, ki vidijo v tem prenapihnjenem družbenem »incidentu« nekakšno grožnjo moralnemu redu družbe.

Katere besede je romunski režiser Purcărete položil igralcu Šugmanu v usta, ko je ta vrgel petelina v zrak, žal ne bomo nikoli (več) izvedeli, saj so producenti predstave vsebino prizora spremenili. Morda je hotel z živim petelinom v predstavi, ki so jo nekateri kritiki sicer raztrgali, opozoriti tudi na vprašanje senzacionalizma v sodobnih evropskih družbah, morda na hinavski odnos Zahodnjakov do živali, saj si ti zatiskajo oči pred klanjem živali po tekočem traku, morda ima režiser res neprimeren odnos do živali ali pa je hotel le pokazati, da so te del življenja, ki bi ga moralo odražati tudi gledališče.

Očitno pa njegova domislica z živim petelinom ni bila tako genialna kot predstava Missourija Williamsa, ki je pred dvema letoma v Londonu v priredbi Shakespearovega Kralja Leara vloge razporedil med igralcem Alasdairjem Sakseno in osmimi živimi ovcami. Vlogo kralja Leara je dobila najdebelejša med njimi.