Uberizacija je že tu

Preden se je sociologinja Anita Tolić lotila raziskovanja razlik med slovenskimi taksi službami in Uberjem, je mislila, da bo v prispevku, ki bo iz raziskovanja nastal, govorila predvsem o Uberju. To izredno hitro rastoče ameriško podjetje, ki ponuja spletno aplikacijo za naročanje prevozov, je lani jeseni napovedalo prihod v Slovenijo. Vlada mu je obljubila, da bo zanj spremenila zakonodajo, saj po obstoječi Uber denar služi na sporen način.

Ko pa je Anita Tolić prvega decembra lani predstavila svoje ugotovitve, je večino časa namenila slovenskim taksistom. Med spoznavanjem njihovega dela je namreč izvedela, da niso v veliko boljšem položaju kot vozniki, ki v drugih državah vozijo za Uber. »Grozno je že brez Uberja,« je dejala med nastopom na razpravi, ki jo je v ljubljanski stavbi Zveze svobodnih sindikatov organiziral Inštitut za delavske študije. »Praktično že imamo uberizacijo.«

Uber po vsem svetu jemlje posel taksistom, ker njegova aplikacija deluje zelo dobro, in predvsem zato, ker ponuja prevoze po nižjih cenah kot taksisti. Države taksistom postavljajo pogoje in s tem omejujejo konkurenco med njimi, v Združenih državah Amerike pa je voznik Uberja lahko kdorkoli. V Sloveniji, tako kot drugod po Evropi, bi Uber sicer spoštoval neka pravila, vendar manj zahtevna kot taksisti. Zato je vlada napovedala, da bo mogoče potnike prevažati tudi prek licence za »najem vozila z voznikom« in ne samo kot »avtotaksi prevoznik«.

Uber ni edino podjetje, ki s spletno aplikacijo v zameno za visoko rento strankam zagotavlja delavce, ki jih sam obravnava kot »partnerje«, zato da bi bili zanj cenejši. Vendar je največje tako podjetje, zato se je te prakse prijelo ime uberizacija. Gre za besedo, ki je nastala med zadnjo gospodarsko krizo, zato slovenski taksisti ne bi smeli biti »uberizirani«. Za opravljanje avtotaksi prevozov je načeloma treba ustanoviti podjetje ali pridobiti status samostojnega podjetnika, imeti za 9000 evrov premoženja, opraviti izpit o poznavanju mesta ter plačati 224 evrov za licenco in nekaj sto evrov pristojbine občini. Nato je treba avtomobil opremiti s taksimetrom in tiskalnikom računov, zavarovati vozilo in potnike, vsakih nekaj mesecev opraviti tehnični pregled …

Tisto, kar slovenske taksiste približa Uberjevemu modelu, je dejstvo, da lahko posamezno podjetje ali samostojni podjetnik pridobi licenco za več vozil. Ni nujno, da je njihov lastnik, mora pa za vsako pokazati prometno dovoljenje in dokazati, da ima 5000 evrov premoženja.

Anita Tolić je ugotovila, da je v Ljubljani 226 lastnikov licenc za taksi prevoze ter več kot tisoč prijavljenih taksi vozil. Seveda ne vozi vsak štirih avtomobilov. Licence oddajajo voznikom, ki želijo voziti taksi, ne da bi opravili postopek za pridobivanje licence. Ti vozniki lahko vozijo s svojim avtomobilom, ki ga lastnik licence prijavi v svoj vozni park, ali pa od njih najamejo tudi avtomobil za 25 do 30 evrov na dan. Zaposleni so pri lastniku licence, vendar običajno le za krajši delovni čas. Plače nimajo zagotovljene, ampak je odvisna od njihovega dela. Iz prihodkov morajo plačati najemnino za licenco in najemnino dispečerski službi, ki jim posreduje naročila strank. Če ne najemajo avtomobila, morajo plačati tudi z njim povezane stroške. »

Skorajda ni taksista, ki bi delal manj kot deset ur na dan,« pravi Mario Azinović, ki to dela kot samostojni podjetnik brez zaposlenih. Pravi, da taksisti praviloma nimajo prostih dni. »Običajno vozijo vseh pet delovnih dni ter v petek od devetih zvečer do naslednjega jutra. V soboto počivajo in zvečer grejo spet delat do jutra. Nedeljo prespijo in v ponedeljek zjutraj spet za volan.« Tako kot mnogi drugi Azinović trdi, da taksisti, če hočejo zaslužiti več kot minimalno plačo, preprosto morajo delati več kot 40 ur na teden.

Uber pomeni znižanje cen prevozov s stopnjevanjem konkurence med vozniki. Ampak delo slovenskih taksistov je že zdaj »uberizirano«.

Lani je inšpektorat za delo opozoril, da je med taksisti veliko zaposlenih za krajši delovni čas, čeprav delajo osem ali več ur na dan. To potem ni delo na črno, je pa vseeno nezakonito zniževanje stroškov delovne sile. »Ugotavljanje kršitev v teh primerih je težavno zaradi narave tovrstnega dela, pa tudi zato, ker se nemalokrat delavci – vozniki – s takšnim načinom dela strinjajo,« so pojasnili inšpektorji.

Mario Azinović to razume, saj se v boju za spremembe počuti osamljen. Drugi taksisti ne verjamejo, da se lahko situacija uredi tako, da bi bilo zanje bolje. »Voziti taksi je postala rešitev za ljudi, ki nimajo drugega izhoda in se jim kopičijo položnice. Želijo imeti možnost, da vozijo 16 ur na dan.«

Delamo preveč

V zadnjih dveh letih prvič po začetku gospodarske krize govorimo o izboljšanju razmer za delavce. Brezposelnost počasi, a vztrajno pada, za nekatere pa služba pomeni tudi izhod iz tveganja revščine.

Bolj optimistično o razmerah govorijo tudi delovni inšpektorji, saj je lani prvič po letu 2008 padlo število kršitev, ki so jih ugotovili. Potem ko se je med letoma 2008 in 2014 podvojilo s 5466 na 10.802, jih je bilo lani 10.358. Najpogostejše kršitve, tiste, povezane s plačilom, so sicer s številom 3776 dosegle nov rekord, vendar se je njihovo število nekako stabiliziralo po letu 2013, ko jih je bilo 3488. Leta 2015 je bilo število po mnenju inšpektorjev večje predvsem zato, ker ljudje pogosteje menjajo službe in »želijo za nazaj kaznovati« svoje nekdanje šefe. Pred krizo je bilo kršitev, povezanih s plačo, 843.

Inšpektorji pa so v svojem zadnjem letnem poročilu z obžalovanjem poročali tudi o trendu prilagajanja delodajalcev na spremembe, ki »ni ohrabrujoč za delavce in državo«. »Razmere na trgu so še vedno nekoliko nestabilne, zato veliko delodajalcev zapolnjuje potrebe po delavcih na nezakonit način,« so zapisali.

Podjetja vse pogosteje angažirajo delavce na podlagi prekarnih oblik dela, torej v oblikah, ki so za podjetja cenejše, za delavce pa bolj negotove in manj varne od zaposlitve za nedoločen čas. Zgodi se celo, da direktorji delavce odpustijo in sodelovanje z njimi nadaljujejo pod pogojem, da odprejo status samostojnega podjetnika.

Nezadržno se tudi širijo kršitve, povezane z delovnim časom, odmori in počitki. Inšpektorji so jih leta 2008 našli 615, predlani že 1108. Po neuradnih podatkih inšpektorata se je trend nadaljeval tudi lani. »Največji problem v zadnjih dveh letih je, da delodajalci delavce silijo, da morajo delati preveč,« je decembra v državnem zboru povedala glavna delovna inšpektorica Nataša Trček.

Moč šefov

Za to obstaja preprosta razlaga. V času krize se je število zaposlenih zmanjšalo bolj kot obseg proizvodnje in storitev. »Krizo so delodajalci izkoristili za intenzifikacijo in fleksibilizacijo dela,« pravi dr. Maja Breznik, ki se kot samostojna raziskovalka ukvarja z delom v sodobnem kapitalizmu. »To je pričakovano v okoliščinah, ko je delavsko gibanje v defenzivnem položaju.«

Predlani je 27 odstotkov anketiranih slovenskih delavcev sporočilo, da delajo več kot 40 ur na teden, kar je sedem odstotnih točk več kot pred krizo. Povprečje EU je bilo leta 2015 23 odstotkov. »Delavci se tudi sami potegujejo za nadurno delo, da si povečajo mizerni dohodek,« dodaja Maja Breznik.

V eni od raziskav je spoznala tiskarje, ki so v zameno za 500 evrov višjo plačo prevzeli delo sodelavca, ki je s tem postal odvečen. V nekem drugem podjetju iz papirne industrije se plače od leta 2009 niso zvišale, tudi večjih investicij ni bilo, število zaposlenih se je zmanjšalo za 17 odstotkov, rezultati podjetja pa so ostali podobni, je poročala v analizi z naslovom Za napisom Nezaposlenim vstop prepoveden.

Največ kršitev določb glede delovnega časa je sicer v gradbeništvu, kjer najslabše plačana dela opravljajo predvsem tujci, ter v trgovini, turizmu in gostinstvu. Zadnje tri dejavnosti so posebne, saj kolektivne pogodbe dovoljujejo »neenakomerno razporejen delovni čas«. To pomeni, da lahko nadure prerazporejajo znotraj enega leta in ne znotraj enega meseca. Delavci naj bi namreč nekatere mesece delali manj in nekatere več.

Še vedno se ne moremo veseliti izboljšanja na trgu delovne sile. Inovativnost delodajalcev pri zapolnjevanju delovnih mest pogosto presega zakonske okvire.

»To zdaj podjetja izkoriščajo,« pravi sekretar sindikata delavcev trgovine Ladislav Rožič. Delavcev v trgovinah je manj kot prej, trgovine pa so večje, več jih je in dlje so odprte.

Rožič razlaga, da si trgovci in trgovke naberejo zelo veliko presežnih ur, ki pa jih, zato ker je delavcev premalo, ne morejo izkoristiti v obliki prostih dni. Dobijo jih plačane, vendar s tem niso zadovoljni, ker je urna postavka »sramotno nizka«.

»Osnovna plača trgovke je enkrat manjša od plačila njenega sina, ki v isti trgovini dela prek študentskega servisa,« pravi. »Z deregulacijo so ta poklic popolnoma razvrednotili.«

Podobno je v lokalih in hotelih, pravi Karmen Leban, generalna sekretarka sindikata gostinstva in turizma. »Problem je tudi v tem, da ljudje, ki dobijo izplačane vse presežne ure, padejo v višji dohodninski razred in so potem še na slabšem,« pravi.

Po njenih podatkih so si delavci v teh dejavnostih v lanskem letu pridelali več kot 250.000 presežnih ur ali približno 250 na delavca. »Poznam ljudi, ki v sezoni naredijo 800 ur viška.« Včasih so ti delavci med turistično sezono delali več, vmes pa manj. Zdaj zunaj sezone delajo običajen delovnik.

Tudi Karmen Leban se pritožuje nad prenizkimi plačami. »Povprečno dobijo izplačano 750 evrov na mesec. In potem se vlada in delodajalci čudijo, da se nihče ne želi izšolati za natakarja ali kuharja. Upajo lahko le, da bodo odšli v tujino.« Tudi če so vse ure plačane, kot je treba, še ne pomeni, da ni kršitev pravic delavcev. Čeprav zakon to prepoveduje, jih veliko dela več kot 56 ur na teden in mnogi med izmenama nimajo enajstih ur počitka.

Ugotavljanje teh kršitev otežujejo neustrezno vodene evidence. Število ugotovljenih kršitev z njimi je v sedmih letih poskočilo s 696 na 1797. »Mnogi šefi imajo po tri evidence,« pravi Karmen Leban, »eno resnično, eno za obračun ur in eno za inšpektorje.«

Igranje pripadnosti

Večje izkoriščanje delavcev v zadnjih letih bi lahko bilo samo nadaljevanje enakomernega trenda rasti izkoriščanja, ki je zdaj pač občutneje preseglo zakonske okvire. Strokovnjaki za slovensko delovno silo trdijo celo, da je treba gospodarski uspeh v devetdesetih letih pripisati predvsem naraščajoči intenzivnosti in fleksibilnosti dela.

Znotraj osemurnega delovnika lahko menedžerji z organizacijskimi prijemi ter nadzorovanjem in discipliniranjem delovne sile povečujejo količino dela, ne da bi hkrati zvišali plače, razlaga dr. Miroslav Stanojević, profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

»Tovrstno izžemanje zaposlenih v kapitalizmu je hvalevredno spodbujanje učinkovitosti zaposlenih oziroma racionalizacija delovnega procesa,« opisuje. Delavcem se je po njegovem prepričanju to zdelo »normalno« in so bili prepričani, da zagotavljajo preživetje »njihovih« podjetjij oziroma ohranitev služb. »V kontekstu evforičnega prehoda v kapitalizem so še ‘kupovali’ razlago, da v socializmu tako ali tako niso delali nič.«

Stanojević nadaljuje, da bi prakse zadnjih let, ki jih zaznavajo inšpektorji, lahko vseeno bile znak kompleksnega in vsebinskega premika. »Danes delavci ne rešujejo ‘svojih’ podjetij, ampak vsak zase rešuje svojo kožo. Vsi vedo, da se delavci ne poistovetijo s svojim podjetjem, a vseeno uprizarjajo dramo pripadnosti.«

Tako delavci pridejo pred začetkom uradnega delovnega časa in ostanejo dlje. Drugačno ravnanje se razume kot pomanjkanje pripadnosti podjetju in spremeni zaposlenega v kandidata za izgubo službe.

Na premik, o katerem govori Stanojević, kaže rast nezakonitega dela prek pogodb civilnega prava, prisilni samostojni podjetniki, pa tudi širjenje zaposlitev za delovni čas, krajši od osmih ur. Čeprav je letos zaposlenih v Sloveniji še vedno skoraj sto tisoč manj kot leta 2008, je zaposlenih za krajši delovni čas zdaj 45 tisoč ali skoraj 15 tisoč več kot pred osmimi leti.

Delo s krajšim delovnikom v Sloveniji nikoli ni bilo zelo razširjeno. Nekateri so razloge za to videli v radodarni državni podpori delovnim mamam s porodniškimi dopusti in dostopnimi vrtci. Stanojević pa poudarja, da so plače v postsocialističnih državah preprosto prenizke. »Le dve plači za polni delovni čas zadostujeta za reprodukcijo življenja.« Zato naraščanje števila in deleža zaposlenih s krajšim delovnikom po njegovem lahko pomeni samo, da ljudje nimajo druge izbire oziroma da lahko izberejo le še brezposelnost.

Maja Breznik je ugotovila, da okoli 27 odstotkov tistih s krajšim delovnim časom to delo opravlja neprostovoljno. Na vse bolj razširjeno sklepanje pogodb z delovnim časom, krajšim od polnega, pa so postali pozorni tudi inšpektorji.

Podjetja so krizo izkoristila za povečanje prožnosti delovne sile in intenzivnosti dela. Delavci so v to privolili tudi zato, da si popravijo mizerne plače.

»Delodajalci z delavci sklenejo pogodbe za krajši delovni čas od polnega, delavci pa nato delo opravljajo dlje od dogovorjenega delovnega časa, pri čemer za preostanek delovnega časa niso ustrezno zavarovani, plačani (če sploh) pa so v gotovini,« so zapisali v letnem poročilu.

Če delavci o tem ne poročajo odkrito in če delodajalci ne vodijo iskrenih evidenc, inšpektorji težko odkrijejo takšno delo. Leta 2015 so ugotovili samo 31 kršitev, da je delavec s krajšim delovnikom v nasprotju s pogodbo delal več. Vendar je bilo sedem let prej takih primerov le pet.

Rešitev težav se zdi preprosta. Če gre podjetjem vse bolje, je pričakovati, da bodo med rastočimi prihodki našli več denarja za delavce. Vendar sindikati, ki zahtevajo pogajanja o zvišanju plač, naletijo na zavrnitve, ne glede na to, ali gre za podjetja z visokimi čistimi dobički ali takšna, ki imajo ogromno starih dolgov. »Ne more se od delavcev pričakovati, da bodo nosili ta bremena,« pravi Karmen Leban. »Njihov obup je tolikšen, da bi bili verjetno pripravljeni storiti radikalne poteze tudi za majhna izboljšanja.«

Stanojević na drugi strani opozarja, da je zadeva še zapletenejša. Po njegovem je s spremenjenim odnosom med delavci in delodajalci Slovenija dokončno »zasedla pozicijo v panevropski delitvi dela«. »Pritisk evropskega trga je ekstremen, delodajalci so inovativni, sindikati so v defenzivi in tudi država ni zelo nagnjena k oviranju konkurenčnosti gospodarstva.«

Uber – ali pa delo slovenskih taksistov – jasno kaže, kako je, če pritisk konkurence prevzemajo delavci. Tako je, ko nimajo druge možnosti, kot da delajo preveč.