Persons from Porlock, bend

Če spremljate domačo alternativno sceno, ljubljanski rockovski kvartet nedvomno že poznate. Če ga še niste slišali v živo ali pa ste marca lani spregledali izid njegovega albumskega prvenca Things People Don’t Like, ste njegovo ime lahko zasledili v nedavnih pregledih najboljših lanskih plošč. Radio Študent jo je (upravičeno) izbral celo za najboljšo domačo ploščo leta 2016. Ja, v resnično presežnem letu za albume domačih zasedb so Persons from Porlock posneli eno najbolj opaženih plošč, ki je skupaj s ploščami zasedb Matter in Haiku Garden ter producentov Blaža in .čunfe močno prevetrila domače glasbeno dogajanje.

Izvrstnega odziva pa so deležni tudi med poslušalci. To potrjujeta hitro rastoč krog njihovih privržencev in zelo dobra obiskanost njihovih koncertov. Kitarista/vokalista Nikolaja Muleja, kitarista Martina Pavlovca, basista Gregorja Bajca in bobnarja Vasjo Oniča je tako dober odziv vidno presenetil. »Ko si na odru, potopljen v glasbo, občinstva pravzaprav ne opaziš. Zdrzneš se šele, ko v kakšnem premoru med skladbami ugotoviš, da igraš pred polnim klubom,« se strinjajo. Ker so se v aktualni postavi združili in začeli resno koncertirati pred le kakšnim letom in pol, vidne prelomnice v njihovi priljubljenosti ni. Zdi se, da so občinstvu pač v pravem trenutku ponudili pravo glasbo. Glasbo, ki sledi sodobnim, aktualnim (svetovnim) smernicam in si ne dela več skrbi z nepotrebnimi predsodki do pop senzibilnosti.

Ja, še pred nekaj leti je bilo spogledovanje s popom za domače alternativne bende tabu. Sami so se teh predsodkov znebili prav skozi skupno ustvarjanje. »Pop je bil vedno nek naš ‘guilty pleasure’. Ko postajaš zrelejši, pa začneš ceniti enostavno strukturo ali pa melodični element, ki ti hitro zleze v uho. Ni treba vedno komplicirati in intelektualizirati, da dosežeš svoj namen,« so odločni. Pravijo, da v Sloveniji morda prav zaradi teh predsodkov manjka kakovostne pop kulture. A vendarle gre na bolje.

No, čeprav ustvarjajo poslušljive skladbe, ki se hitro zataknejo v uho, se korenine njihove glasbe razraščajo zlasti iz zapuščin psihedeličnega rocka iz 70. let ter garažnega in stoner rocka. Svoje glasbene okuse so pač pilili ob zasedbah The Beatles, Led Zeppelin, Pink Floyd, pa Green Day, Red Hot Chili Peppers, Metallica, tudi ob Milesu Davisu ... Pomembna prelomnica pa se jim je zgodila poleti leta 2013, ko so v Ljubljani v živo slišali indie rockerje Tame Impala. Takrat so sicer že preigravali svoji skladbi Other in Forever Sun, toda ta koncert jim je dal nov zagon. »Že prej smo bili njihovi feni, potem ko smo videli, kako enostavno lahko rife nadgradiš z uporabo različnih efektov, pa nas je začelo zanimati raziskovanje zvoka,« pravijo.

Ja, primerjave z glasbo Tame Imapala niso naključne. To pa ne pomeni, da so preprosto prevzeli obrazce zvezdniških Avstralcev. Prej se zdi, da je glasbo obojih izoblikovalo poslušanje sorodnih bendov, in potem so jo, vsak po svoje, prikrojili sodobni mladi generaciji. Prav tako ni naključje, da jim (predvsem starejši poslušalci) očitajo nostalgične vzgibe. »Ko smo na noge postavljali bend, smo vsi poslušali veliko kalifornijskega psihedeličnega rocka iz sedemdesetih. Verjetno gre za ostanek iz najstniškega obodobja, ko si misliš, da so bili nekoč boljši časi. To smo potem prerasli, je pa element nostalgije v naši glasbi gotovo ostal.«

Poznajo se že iz otroških in šolskih dni, vsi so obiskovali glasbeno šolo in se pozneje samoizpopolnjevali in raziskovali različne glasbe, ki so jih takrat zanimale. Skupaj so začeli igrati leta 2013, imeli štiri ali pet koncertov, potem pa leta 2015 nastopili na turneji Klubskega maratona Radia Študent. Pravijo, da je to izkušnja, ki bi se je moral lotiti vsak resen bend. Ne le zato, ker se od blizu lahko učiš na (koncertnih) presežkih in napakah soudeležencev, pač pa tudi zato, ker te turneja umesti na domačo koncertno sceno.

Po teh nastopih, ko je prejšnjega basista Jako Leskovška zamenjal Gregor Bajc, so najprej nastopili v polni veliki dvorani Kina Šiška na festivalu Tresk, ob izidu albuma pa so oddelali še krajšo samostojno slovensko turnejo. A na domači sceni hitro »obrneš« klube, zato se vse resneje spogledujejo tudi z možnostjo koncertiranja v tujini.

S tem, kam jih bo zanesla skupna pot, pa se ne obremenjujejo. Glasbo, ki se izrazno razlikuje od matične zasedbe, ustvarjajo v drugih projektih (za zdaj Gregabytes in СОЧИ ‘91), vedno bolj jih zanima tudi multimedija. Ob izidu videospota za novi singel Bad FanFiction so se nanje z željami, da bi tudi zanje posneli spote, že obrnili nekateri drugi bendi.

Ta skladba morda nakazuje smer, ki bi ji četverec utegnil slediti v prihodnje. Če jim bo te dni uspelo zvaditi nov material, pa bomo še kakšno novo skladbo lahko slišali že 3. februarja, na njihovem nastopu na letošnjem festivalu Ment.