Ruska Iliada
Tolstojeva Vojna in mir v 200 minutah
Purcărete se je poklonil dediščini ruskega realizma.
© Peter Uhan
V prestolnici je bil zrak prepojen s pričakovanji, kaj bo veliki mag romunskega in evropskega gledališča Silviu Purcărete, režiser in dramaturg predstave Vojna in mir, pričaral na velikem odru Cankarjevega doma. Za pravo vzdušje so poskrbeli zračni tokovi, ki so k nam prinesli rusko zimo, da je sneg škripal pod škornji in so lica rdela v mrzlem vetru. V tej zimski idili si je Purcărete želel, da bi lahko delal v miru, daleč proč od medijev, ki so kot navadno iskali zgodbe iz ozadja in javnost hranili z velikimi pričakovanji. Medijska pozornost mu je jemala dragocene minute, kajti čas za vaje z igralci so mu odmerili zelo skopo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Purcărete se je poklonil dediščini ruskega realizma.
© Peter Uhan
V prestolnici je bil zrak prepojen s pričakovanji, kaj bo veliki mag romunskega in evropskega gledališča Silviu Purcărete, režiser in dramaturg predstave Vojna in mir, pričaral na velikem odru Cankarjevega doma. Za pravo vzdušje so poskrbeli zračni tokovi, ki so k nam prinesli rusko zimo, da je sneg škripal pod škornji in so lica rdela v mrzlem vetru. V tej zimski idili si je Purcărete želel, da bi lahko delal v miru, daleč proč od medijev, ki so kot navadno iskali zgodbe iz ozadja in javnost hranili z velikimi pričakovanji. Medijska pozornost mu je jemala dragocene minute, kajti čas za vaje z igralci so mu odmerili zelo skopo.
Nikoli ne bomo vedeli, kakšna bi bila predstava, če bi imel zanjo več časa. A to, kar smo videli, je bil spektakel razgibanih gledaliških podob, drugačnih, kot jih navadno vidimo na slovenskih odrih. Pred nami so se razgrnili slikovita scenografija, šuštenje kostumov, igra luči, ki čarobno gradi prizore, ter glasba, ki vsebinsko podpira uprizoritvene »fraze«. Ta spektakelski učinek je plod Purcăretejevega sodelovanja s stalnim timom ustvarjalcev. Prav scenograf, kostumograf in oblikovalec luči Dragoş Buhagiar in skladatelj Vasilj Șirli sta režiserju pomagala, da je prikril »krvavi« manko vaj z igralci. Seznam uspešnih predstav trojice je dolg, vsi trije imajo bogate izkušnje z ustvarjanjem predstav v velikih evropskih gledališčih. Vendar je predstava v nekaterih slovenskih časopisih doživela ostre kritike. Marsikaj, kar ji očitajo, drži, vendar tako katastrofalna spet ni, in za slabo akustiko Gallusove dvorane ni kriv režiser.
Purcărete je iz enega najobsežnejših, najkompleksnejših zgodovinskih romanov in enega največjih romanov vseh časov Vojne in miru Leva Nikolajeviča Tolstoja izbral le nekaj motivov, nekaj fragmentov in iz njih ustvaril samostojno delo, predstavo, ki črpa iz romana njegov esprit. Predvsem ga je zanimal humor, ki se iskri iz Tolstojevega besedila. V predstavi je ta humor spretno »upravljal« Jernej Šugman (v vlogi grofice Apraksine), igralec, ki s svojo odrsko prezenco vedno znova preseneča, predstavi podari energijo, da diha v ritmu njegovega utripa.
Režija in dramatizacija tega obsežnega dela sta bili podobno zahtevni kot uprizoritev Homerjeve Iliade, ki so jo predlani postavili na istem odru, obe v koprodukciji treh institucij: Cankarjevega doma, SNG Drame Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega. Ni naključje, da so se gledališčniki v današnjem času, ko je svet priča krutim vojnam v Siriji, Iraku, Gazi ... odločili, da vojno in mir tematizirajo spet in ponovno, da v kulturnem izročilu poiščejo pravzroke vojn, bitk in zarot, ki človeštvo vodijo iz tragedije v tragedijo, skozi stoletja vse do danes. Iskanje gledaliških interpretacij, filozofskih analiz in literarnih refleksij je naloga mislecev. In Silviu Purcărete je zagotovo eden od njih. Njegove besede, da sta vojna in mir iz iste snovi, da se mir rodi iz vojne, a vedno vsebuje tudi njene zasevke, so v zadnjih dneh postale najpogosteje navajana misel.
Morda ni naključje, da so se po Iliadi odločili za Vojno in mir (izšla je leta 1869), kajti pisatelj Ivan Aleksandrovič Gončarov je leta 1878 dejal, da je Tolstojev roman »ruska Iliada«, prostrana zgodovinska slika obdobja od leta 1805 do 1820, ki kaže ironijo in tragedijo zgodovine, političnih kombinacij in vojaških taktik, usode posameznikov in družin, družbenih slojev in razredov. Roman na široko (na 1700 straneh) opisuje življenje ruskega plemstva, »dvorjanstva«, ki se krha ob preteči nevarnosti Napoleonovega vojaškega pohoda proti Rusiji. V Purcăretejevi predstavi je ta epska širina zajeta v 200 minutah. V prvem delu spremljamo dogajanje v petrograjskih in moskovskih salonih, kjer se razpre pahljača razmerij med štirimi plemiškimi družinami; v drugem delu smo že globoko v vojni. Skozi bitke in poraze nas vodi sam Tolstoj (Janez Škof), sočasno pa gledamo slikovite množične prizore, ki ponazarjajo njegovo pripoved.
Purcărete je predstavo gradil na podobah, luči/svetlobi, zvoku/glasbi in besedi. Zanj je pomembna likovna dramaturgija in vedno ga zanima ves spekter, ki daje gledališču moč fascinacije. Zanimajo ga tudi tehnične zmožnosti posameznih odrov in v Ljubljani je uspešno uporabil tehnologijo odra in uprizoritvi dal »kibernetični zagon«. Uporabil je raznolike uprizoritvene postopke: sočasje dogodkov, 25 igralcev odigra več kot sto likov, potrojitev osrednjega ženskega lika – Nataše, ki pelje lik skozi odrski čas in performativnost treh igralk, velikanske lutke, ki z nemalo ironije ponazarjajo politične osebnosti (ruskega carja, Napoleona …), in predstavo končal v kaosu družinskih razmerij rodbin Rostov, Bolkonski, Kuragin, Bezuhov ter jih popeljal v zoro dekabrističnega upora (1825) proti carizmu kot tihe napovedi prihajajočih družbenih sprememb.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.