Apokalipsa našega vsakdana
Kako se propadanje sveta kaže v življenju slehernika
Mladi Zahodnjaki in njihovi vrstniki v drugih predelih sveta so vsi ujeti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu.
© Nejc Saje
Predstava Človek, ki je gledal svet je delo mladega družbeno angažiranega režiserja Žige Divjaka. V svoji študentski trilogiji Tik pred revolucijo, zanjo je dobil Prešernovo nagrado AGRFT, je nakazal, da ga zanima prepletanje – po učinku »zamaha metuljevih kril«, če povemo s prispodobo o globalizaciji – mikrokozmosa vsakdanjega življenja, zlasti mladih ljudi, in njihove ujetosti v globalne tokove, čemur se ne morejo postaviti po robu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mladi Zahodnjaki in njihovi vrstniki v drugih predelih sveta so vsi ujeti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu.
© Nejc Saje
Predstava Človek, ki je gledal svet je delo mladega družbeno angažiranega režiserja Žige Divjaka. V svoji študentski trilogiji Tik pred revolucijo, zanjo je dobil Prešernovo nagrado AGRFT, je nakazal, da ga zanima prepletanje – po učinku »zamaha metuljevih kril«, če povemo s prispodobo o globalizaciji – mikrokozmosa vsakdanjega življenja, zlasti mladih ljudi, in njihove ujetosti v globalne tokove, čemur se ne morejo postaviti po robu.
Človek, ki je gledal svet, na ogled je v Slovenskem mladinskem gledališču, je nadaljevanje tematik, ki se jih je Divjak loteval v prejšnjih predstavah, a jih je tokrat postavil v kontekst preizpraševanja krhkosti osebne identitete. Diapozitivi, s katerimi se med posameznimi prizori predstavljajo igralci, zgovorno izpričujejo fluidnost sodobnih identitet, saj vanje vse bolj vdirajo podobe iz množičnih medijev in s spletnih omrežij. Predstavljene fotografije iz osebnih arhivov igralcev so odziv na razpršenost podob v današnjem svetu, ki ga je pokojni sociolog Zygmunt Bauman imenoval »tekoča moderna«, ta pa de facto onemogoča polnokrvni družbeni angažma.
Divjak je tudi v tej predstavi soočil svet mladih Zahodnjakov z njihovimi vrstniki v drugih predelih sveta. Gre za različne izkušnje »ponižanih in razžaljenih«, ki pa imajo skupni imenovalec v ujetosti v svetovnem izkoriščevalskem sistemu. Prizoru o kitajskih zakoncih, ki za borno plačilo delata v enem izmed zahodnih ilegalnih »sweatshopov« in svoja otroka na Kitajskem, ki ju čaka enaka usoda kot starše, lahko obiščeta le enkrat na leto, sledi zgodba Evropejke pri štiridesetih letih brez partnerja, brez otrok in z negotovo zaposlitvijo na fakulteti. 40-letnica pripoveduje o svojih neuspelih zvezah, o splavu, za katerega se je odločila, ker s partnerjem nista mogla poskrbeti za otroka, in o zapletih v službi, ker ji nadrejeni noče ali ne more zagotoviti redne službe.
V predstavo je Divjak vključil pretresljivo izpoved treh generacij Indijcev, pridelovalcev bombaža, ki jim multinacionalka Monsanto ponudi gensko spremenjena semena bombaža, menda odporna proti vsem vrstam škodljivcev, suši in dežju. Stari oče je sina svaril pred »tujci« z lepimi, a pregrešno dragimi semeni, vendar se je ta vseeno odločil za nakup. Družina indijskih kmetovalcev je kmalu spoznala, da tudi rastline iz teh semen potrebujejo škropivo in da so slabo odporna proti suši in dežju. Po nekaj slabih letinah so končali z deset tisoč dolarjev dolga. Oče, ki je kupil semena, ni več prenesel očitajočih pogledov. Odpravil se je na svojo njivo, popil pesticid in v groznih mukah umrl v naročju svojega očeta.
Predstava je zasnovana kot kolaž premišljeno izbranih osebnih zgodb iz bližnje okolice in iz drugih predelov sveta, ki pa so med seboj tesno povezane. Vse govorijo o težkem življenju v današnjih krutih časih. Poslušamo monolog dekleta, ki vse bolj panično navaja kvalifikacije, ki jih je navedla v svojem življenjepisu ob prijavi za službo. V dialogu starejši možakar pravi, da si je namenoma izbral samsko življenje, saj je brez vsakršnih obveznosti, lahko potuje, kamorkoli hoče, vendar v resnici ostaja ujetnik doma in samega sebe, ki se sprašuje le, ali je prav, da je z mize odmaknil lučko. Drug igralec cinično pripoveduje o potrebi ločitve bogatih in revnih otrok v šolah, češ da so bogati otroci prikrajšani, ker jih šole ne vodijo na potovanja v tujino, saj si jih revni ne morejo privoščiti.
Tudi v tej predstavi Divjak ne gre mimo premisleka o mladih v »arabskih vstajah«. Izbere mlade Sirce, ki so upali, da jim bo tako kot njihovim vrstnikom v Egiptu uspelo strmoglaviti diktatorski režim. Ko umrejo prvi protestniki, še verjamejo, da Združeni narodi in Evropska unija ne bodo mirno gledali Asadovega ubijanja ljudi. Sirska državljanska vojna je doslej terjala okrog pol milijona žrtev.
V nekem trenutku igralec Ivo Godnič predstavi svoje fotografije iz otroštva v Kranju in se spomni, kako so se tedaj vsi prebivalci bloka stiskali v njihovem stanovanju in pred njim, saj je njegova družina takrat že imela televizor. Igralec se spomni, kako je kot otrok na televiziji gledal pristanek človeške posadke na Luni. »Takrat se mi je zdelo, da za človeka ni meja,« je dejal.
Morda tudi zato v sklepnem prizoru gledamo na platnu planet Zemljo in v ospredju astronavta, ki jo opazuje iz vesolja. Morda tudi zato črnoglede primerjave umirajočega človeka z umiranjem sveta, ki smo jih poslušali prek zvočnika, dajejo upanje, da je svet, če bo zavest o krivicah v njem zajela večji del svetovnega prebivalstva, mogoče spremeniti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.