Izstopanje iz območja udobja

Po decembrskem premoru se je prejšnji teden zgodil nov koncert cikla Koordinate zvoka, ki ga v ljubljanskem Pritličju vsak mesec pripravlja Žiga Murko. Elektronski producent, beatmaker in pozavnist, ki ga v zadnjih letih spremljamo predvsem na hiphoperskem terenu, na teh dogodkih prednost daje bolj nepredvidljivi, hipni, improvizirani glasbi. V ta namen pa vsakič sestavi novo zasedbo sodelujočih glasbenikov iz različnih žanrskih ozadij. Gostil je denimo N’toka, elektronskega producenta Luko Prinčiča, beatmakerja .čunfo, pa tudi jazzovske mojstre Sama Šalamona, Dreja Hočevarja, Ceneta Resnika in mnoge druge.

Ja, v teh ad hoc zasedbah svoje inštrumente pogosto združijo ustvarjalci, ki jih na prvi pogled ne bi pričakovali na skupnem odru, toda to je eden pomembnih čarov tovrstne improvizacije. Nemalokrat se najzanimivejši trenutki namreč zgodijo prav takrat, ko glasbeniki izstopijo iz svojih območij udobja.

Tokrat sta se Murku (ponovno) pridružila Dre Hočevar in Boštjan Simon. Prvi je pri nas in v New Yorku uveljavljen skladatelj in bobnar, drugi saksofonist in elektronski glasbenik, član (mednarodnih) jazz-rockovskih zasedb Velkro in Vanilla Riot, domačih space elektronikov Litošt in nekdanje rockovske zasedbe Trus!. Gre za glasbenika z jazzovsko izobrazbo (to ima tudi Murko), kar pomeni, da so vsi trije zelo dobro podkovani v improviziranju, ki je sestavni del jazza.

Je pa hkrati res, da je improvizacija v jazzovskem kontekstu drugačna oziroma ima drugačno logiko in je ne nazadnje pogosto že sestavni del samih skladb. Največ izkušenj z muziciranjem, kot se ga je zasedba lotila tokrat, bi zato bržkone lahko pripisali četrti sodelujoči, glasbenici Ireni Tomažin. Ja, za raziskovalko glasu, katere delo najbolj zaznamujeta ljudska pesem/petje in radovedno manipuliranje z glasom, je prosta svobodnjaška improvizacija morda celo najbolj domače okolje. Je pa ničkolikokrat že dokazala, da se izvrstno znajde v najrazličnejših glasbenih kontekstih.

Že pogled na oder je razkril, da se bo četverec ob svojem skupnem nastopu držal vodil, zapisanih v statutu Koordinat zvoka, to pa sta »želja po generiranju novih zvočnih zemljevidov« in uporaba sodobne (elektronske) tehnologije. Jazzovski trojec se je bolj kot s svojimi akustičnimi inštrumenti ukvarjal z elektroniko in manipulacijo zvokov, Irena Tomažin pa je celostno zvočno podobo nadgrajevala z različnimi vokalnimi tehnikami. Postregli so z vsem, kar prosta improvizacija ponuja. Na eni strani z zanimivimi in presenetljivimi zvočnimi posegi in na drugi z dobro medsebojno komunikacijo oziroma poslušanjem in odzivanjem. Spretno so izkoristili najzanimivejše, spontane zvočne utrinke, jih sestavili v obliko celovitega seta, obenem pa je vsak pokazal še kakšen svoj (novi) trik.

Ja, tudi ta koncert je potrdil, da dobra obiskanost cikla ni naključna.