Ukrajina obsojena …

Eritrejca Solomon Alemu Kebe in Efrem Tadese Girma ter Etiopijec Tesfaye Welde Adane so še ne polnoletni leta 2000 zbežali iz domovin v Džibuti in tam potem leta živeli nelegalno. Januarja 2012 so se vkrcali na neko potniško ladjo, ki je mesec kasneje pristala v ukrajinskem obmorskem mestu Mikolaiv. Tam so naleteli na zelo podobno azilno politiko, kot jo predvideva novi slovenski zakon o tujcih, ki je v parlamentarni obravnavi.

Še preden je ladja pristala, so se nanjo vkrcali pripadniki ukrajinske obmejne straže in jim skušali preprečiti izkrcanje, dokler ne bi ladja (z njimi vred) odplula naprej v Savdsko Arabijo. Ob pomoči neke nevladne organizacije in njihove odvetnice, ki je dosegla izredno posredovanje evropskega sodišča za človekove pravice, so se na dan odplutja le lahko izkrcali v Ukrajini. Danes, pet let kasneje, je tam samo še Kebe, Adane je že pred tremi leti odšel nazaj v Etiopijo, Girma je umrl leto kasneje. In Kebe je še vedno v postopku pridobivanja begunskega statusa, saj njegovo usodo, tako kot navadno v Sloveniji, od ene negativne odločitve do druge krojijo ukrajinski upravni in sodni organi.

So pa vsi trije prebežniki kmalu po prihodu v Ukrajino na evropsko sodišče za človekove pravice vložili tožbo zoper državo in ji v njej očitali kršitev konvencije o človekovih pravicah, ker jim njeni varnostni organi niso dovolili stopiti na ukrajinska tla in vložiti prošnje za azil, pač pa so jih skušali prisiliti, da nadaljujejo pot v kako drugo državo. Evropsko sodišče je pred dnevi Ukrajino obsodilo kršenja konvencije oziroma pravice do pravnega sredstva, ker jim je preprečevala vložitev prošnje za azil. Ponovno je torej odločilo (prvič že leta 2012 v tožbi zoper Italijo), da je posamezna evropska država odgovorna za ljudi, ki jih tako ali drugače obravnavajo njeni varnostni organi, dolžna jim je omogočiti vložitev prošnje za azil in jim ne sme preprečiti vstopa na svoje ozemlje.

Evropsko sodišče je tako odločilo 12. januarja. Tri dni, preden se je premier Miro Cerar postavil pred ljubljanski azilni dom in javno zavrnil očitke Sveta Evrope (v sklopu katerega deluje tudi sodišče v Strasbourgu), da bi novi zakon o tujcih (ki bi uzakonil prav takšno početje, zaradi katerega je bila Ukrajina obsojena) kršil človekove pravice s področja mednarodne zaščite oziroma azila. Nekaj dni za tem je ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar dejala, da so pritiski evropskih organizacij, ki slovenske poslance opozarjajo, da bi novi zakon o tujcih pomenil kršitev človekovih pravic, nedopustni in da je Slovenija sposobna sama sprejemati svoje zakone. Ironično, prav zakon o tujcih kaže, da to ne drži.

Zakon se sicer – zaradi pomislekov znotraj koalicije, pomislekov pravne stroke in zakonodajno-pravne službe državnega zbora o (ne)ustavnosti – zdaj popravlja. Zares popravljen pa bo, če bo (kot do sedaj) še naprej omogočal vlaganje prošenj za azil.