Moč sočutja proti birokratskemu sistemu

V ljubljanskem Kinodvoru bo od 1. februarja dalje na ogled film Jaz, Daniel Blake v režiji veterana britanskega filma Kena Loacha. Neutrudni kronist delavskega razreda se tokrat vrača z brezkompromisno dramo o moči sočutja in solidarnosti v boju proti brezbrižnosti birokratskega sistema. S filmom se je režiser že trinajstič uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu in si prislužil drugo zlato palmo.

Devetinpetdesetletni Daniel Blake je vse življenje delal kot tesar v Newcastlu. Ko doživi srčni napad in skoraj pade z gradbenega odra, prvič v življenju potrebuje pomoč države. A ob zaprositvi za socialno pomoč Blake trči ob zid institucionalne birokracije, katere obraz so brezčutni socialni delavci. Na tej poti spozna Katie, mlado samohranilko z dvema otrokoma, ki ima podobne težave. Oba se znajdeta na nikogaršnjem ozemlju, v primežu socialnih institucij,  za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe.

Po besedah režiserja je bila izhodišče za film zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. Daniela in Katie so navdihnile stotine moških, žensk in otrok, ki so z nami delili svoje intimne zgodb. Če pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel." Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film. Koncept je znan večini izmed nas: gre za frustracijo in črno komedijo, ki prideta na dan ob spopadanju z birokracijo. Ta je tako izrazito nesmiselna, tako očitno zasnovana z namenom, da nas spravi ob živce. Če o tem spregovoriš iskreno in če znaš odnos ljudi na drugi strani mize ali telefona brati med vrsticami, bi se morala pokazati vsa komičnost, krutost in – navsezadnje – tragedija situacije. "Revni so sami krivi za svojo revščino' – ta misel ščiti moč vladajočega razreda."

Ken Loach se je na Univerzi v Oxfordu, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Svojo filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije na BBC. O njegovi občutljivosti za pereča socialna vprašanja in trezni obravnavi družbene problematike priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu.

Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (1990), naturalistični portret sodobne Velike Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še njegovo delo Dežela in svoboda na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (2009), zarotniški triler Irska pot (2010), komedijo Angelski delež (2012), dokumentarec Duh leta '45 (2013) in Jimmyjev dom (2014). S filmom Jaz, Daniel Blake se je režiser že trinajstič uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu in si prislužil drugo zlato palmo.

Loachevi filmi so prejeli številne nagrade na najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalih in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. 

E7ccyciNp7g