Katja Felle, vizualna umetnica

V umetniškem studiu običajno pričakujemo nekakšen ustvarjalni nered, vendar ga v ateljeju te mlade koroške umetnice iz Slovenj Gradca ne bomo srečali. Njene poteze s čopičem so tako nadzorovane, da ji na tla ne uide niti kaplja barve. Pravi, da za ustvarjanje potrebuje čist, miren in izpraznjen prostor, ki ji pusti, da se osredotoči na nalogo pred seboj.

To pa ne pomeni, da so tudi njene slike umirjene in izpraznjene. Na prvi pogled pravzaprav delujejo kaotično. Podrobnejši pogled, za katerega si moramo vzeti čas, pa pokaže, da so motivi na njih nanizani premišljeno in po nekakšni logiki. Njene slike zaradi odsotnosti enega samega fokusa in uporabe živih barv pred nami dobesedno vibrirajo in odzvanjajo.

Navdihujejo jo razni citati iz medijev, popularne kulture, sveta zabave, filma, fotografije. In potem nas bombardira s podobami, ki se nam zaradi velikosti formata enkrat približujejo, drugič odmikajo, zato bi njen pristop lahko primerjali z vidžejanjem – likovnim ustvarjanjem, ki ob glasbenih dogodkih poživlja stene klubov in dvoran ter se spreminja hitro, hkrati z ritmom glasbe. Te »motnje«, ta nered, ki ga niza na platnu, gledalcu ne prinesejo umiritve, temveč ga zbadajo, provocirajo in silijo, da o njih premišljuje.

S svojimi deli namreč želi vzbuditi premislek o tem, kako poplava informacij, s katero se srečujemo vsakodnevno, tudi zaradi vse hitrejšega razvoja tehnologije in tehnoloških inovacij, vpliva na nas, na našo domišljijo. Hkrati pa želi spodbuditi premislek tudi o tem, kako vse bolj množično razkrivanje naše zasebnosti na družbenih omrežjih vpliva na nas kot posameznike. Tudi sama se namreč sprašuje, ali zaradi tega morda ne izgubljamo nadzora nad svojim življenjem.

Izhodišče njenega ustvarjalnega procesa so torej »motnje«. Za to je, kot pravi, najverjetneje krivo odraščanje v očetovi delavnici. V njej sta skupaj z bratom od malega prisluškovala piskom in šumom, ki so spremljali zaskočene slike. Elektrotehnik je doma namreč popravljal različne aparate, od televizorjev do videorekorderjev in računalnikov.

Že takrat je bilo jasno, da ima talent za slikanje. Ob pomoči staršev in likovnih pedagogov ga je razvijala od tretjega leta, a v osnovni šoli se je vseeno srečala s pedagogom, ki njenega talenta ni razumel. Samo zato, ker ni sledila klasični estetiki lepega, je takrat komaj dobila pozitivno oceno pri likovni vzgoji. Vendar je to ni odvrnilo od nadaljnjega raziskovanja in po končani gimnaziji se je vpisala na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Danes sodi med najvidnejše likovne umetnice svoje generacije, kar dokazujejo tudi odzivi stroke na njeno ustvarjanje.

Umetniški proces vedno začne s konceptom in šele potem izbere najustreznejši medij za njegovo izvedbo. Ni namreč zgolj slikarka, čeprav slikarstvo je in ostaja primarni medij, v katerem ustvarja. Loteva se zelo različnih projektov, instalacij, intervencij, videa, računalniških grafik. Konec lanskega leta pa smo si lahko na samostojni razstavi v galeriji Miklova hiša v Ribnici prvič ogledali tudi njene gobeline. Za motive je spet izbrala »motnje«, različne zamrznjene podobe s televizijskega ekrana. Na enem gobelinu je denimo izvezla podobo statičnega šuma (črno-belega televizijskega snega), na drugem zamrznjeno sceno iz filma Modri žamet Davida Lyncha.

V izdelovanju gobelinov se je izpopolnila ob avtorskem projektu Ustavi-zašij-ponastavi, v okviru katerega sodeluje s Koroškim domom starostnikov v Slovenj Gradcu in Koroškim medgeneracijskim centrom na Ravnah na Koroškem oziroma s tamkajšnjimi sedmimi starostniki. Skupaj že dobro leto dni vezejo ogromen gobelin. Meri kar dva krat tri metre, njegov motiv pa je podoba računalniškega zaslona, posnetega v trenutku, ko je program zamrznil in se ni več odzival na ukaze. Za dokončanje gobelina bodo potrebovali več kot pet let, saj motiv nastaja počasi, dobivajo se namreč zgolj enkrat na teden. Vendar pa imajo vsi nekaj od tega: starostniki pobližje spoznavajo sodobno umetnost in morda spreminjajo tudi svoj pogled na sodobno tehnologijo, sama pa se izpopolnjuje v ročni spretnosti, ki danes velja za »retro«. To pa je tudi eden od razlogov, zakaj so delavnice odprte tudi za mlade, pri njih želi namreč zbuditi zanimanje za to rokodelsko veščino, ki izginja v pozabo. Vendar, kot opaža, mladim manjka potrpežljivosti in vztrajnosti, ki pa sta pri tako zamudni rokodelski tehniki nujni.

Želi si, da bi se ta projekt, ki je veliko več kot le umetniški in zato še posebej dragocen, v prihodnje razširil še v druge kraje in institucije. In da bi se vanj lahko vključile tudi druge ranljive skupine. Ker bi rada poglobila sodelovanje z njimi, razmišlja tudi o nadaljevanju študija. Najraje v tujini, kjer obstajajo programi, ki bi ji to tudi omogočili.