Hipnotizirajte še občinstvo

Nad razvedrilnim programom slovenskih televizij smo bolj ali manj že obupali. Ko ravno nismo sredi še ene sezone katerega od resničnostnih šovov, večinoma lahko izbiramo med osladnimi licenčnimi oddajami na POP TV ali narodno-zabavno veselico na nacionalki. Ali še bolje, narodno-zabavno veselico z domoljubno noto, kot se je minuli konec tedna zgodilo na nacionalki, ko so tako v petek kot v soboto zvečer predvajali koncert Prifarskih muzikantov. V dveh delih. Da ne bi slučajno kdo začutil praznine, ko na sporedu ni Blaža Švaba ali kakšnega drugega podjetniškega odvoda Modrijanov.

Zato nas je toliko bolj zanimalo, kakšne nedelje imajo po novem v mislih na POP TV, kjer so nekdanjemu kralju omenjenih narodno-zabavnih veselic, Boštjanu Romihu, kupili novo licenčno oddajo. Tokrat s Taro Zupančič ne vodi poročno obarvane oddaje, ampak ima Taro Zupančič pospravljeno v škatli (dobesedno), sam pa v družbi hipnotizerja Boštjana Grilca skuša prijavljene spraviti v čim več nerodnih situacij. In priznamo, prvih nekaj minut oddaje Hipnoza: dobra zabava smo celo pomislili, da drugi del naslova oddaje ni sarkastičen.

Tako nam je bilo skoraj simpatično, ko smo gledali enega od nastopajočih, ki je redno pomakal obraz v torto, ali nastopajočo, ki je pred voditeljem skrivala češnje, da ne bi ta pobesnel, a že pri drugi nalogi smo se novitete, torej skupine odraslih, ki ne morejo povsem nadzirati svojega vedenja, naveličali. Hipnotizirana ekipa je namreč kmalu začela spominjati na robote v nadaljevanki Westworld, ki se ujamejo v neskončni zanki, ker nihče nima svobodne volje, da bi prekinil pogovor, ki ne pelje nikamor. In ker ima Boštjan Romih prav tako karizmo androida in smisel za humor za narodno-zabavno oddajo, je oddaja Hipnoza zvodenela že v drugem tekmovalnem sklopu in je bila na koncu videti kot pobesnela različica oddaje Moj dragi zmore.

Ni pomagalo, da je bil med gosti oddaje Werner, ki naj bi po besedah hipnotizerja imel velikega. Nos namreč. Ho ho ho. Niti to, da je nekdanja Romihova sovoditeljica svojo vlogo odigrala zaprta v škatli, tako da smo videli le njeno glavo. Vse skupaj je bilo samo mlačna in amaterska različica oddaje Vse je mogoče. Tam vsaj vejo, da morajo za »dobro zabavo« povabiti igralce in igralke, pa koga z estrade, tu in tam tudi kakšnega igralca iz filma Pr’ Hostar. Tistega filma, zaradi katerega Romiha skrbi, kaj je narobe z okusom slovenskih gledalcev in gledalk, če se jim to zdi najbolj smešna stvar. No, Romih v celotni oddaji ni zmogel enega samega vica, še najbližje šali je bil, ko je ena od tekmovalk razbijala krožnike, on pa je vzkliknil »razbijam čaše«. Ta preblisk genialnosti reference iz glasbe, ki jo Romih najverjetneje prav tako prezira, se mu je zdel tako fin, da ga je potem še enkrat ponovil.

Televizijsko razvedrilo s hipnozo, ki temelji na neprostovoljnih dejanjih udeleženk in udeležencev, morda še najbolje uteleša svet, v katerem živimo. V razvedrilnih oddajah ni več pogovorov, ni več glasbenih gostov, ni presenečenj. Je bolj ali manj samo še norenje, ki poteka po inerciji in nikoli ne ustvari nič zares zabavnega. Kaj šele presežnega.