Knjižnična segregacija

Vsakič, ko si v knjižnici izposodimo knjigo, film ali glasbeno zgoščenko, se na račun avtorja, prevajalca, izvajalca ipd. zapiše izposoja. Če ta avtor/prevajalec/izvajalec v enem letu preseže določeno število izposoj, je upravičen do denarnega povračila za javno uporabo njegovega dela. Tako imenovano knjižnično nadomestilo obstaja od leta 2004, država pa zanj na leto nameni približno 600 tisoč evrov.

Že od začetka so bili nekateri ustvarjalci kritični do tega, kako se razdeljuje denar. Zgolj polovica od zneska, ki ga za knjižnično nadomestilo prispeva država, se razdeli avtorjem glede na število izposoj. Druga polovica je namenjena za delovne štipendije obetavnim in vrhunskim pisateljem.

Z novim načinom razdeljevanja denarja, ki je v veljavi od maja lani, pa se je število kritičnih mnenj precej povečalo. Po novem se za knjige, ki so krajše od 47 strani, na račun avtorjev prišteje le pol izposoje. Enako velja za vse slikanice in stripe, ne glede na dolžino. Avtorji teh knjig so razumljivo prepričani, da so jih s tem degradirali. »Pri nas je knjiga dobra, ustrezna, prikladna, prijazna, privlačna, bralna in seveda nekaj vredna samo takrat, če ima več kot 47 strani,« je na Facebooku zapisal otroški in mladinski pisatelj Primož Suhodolčan.

Slikanice in otroške knjige, ki so večinoma krajše od 47 strani, so praviloma v knjižnicah največkrat izposojene. Na COBISS-ovem seznamu avtorjev z največjim številom izposoj prevladujejo otroški in mladinski avtorji. Z novo ureditvijo se je znesek knjižničnega nadomestila, ki ga prejmejo, tako rekoč prepolovil. Tudi na primer tisti, ki ga prejme Svetlana Makarovič. Hkrati bodo nekaj več denarja dobili avtorji obsežnejših del z manjšo izposojo.

Kot pojasnjujejo na Javni agenciji za knjigo, ureditev izhaja »iz razumevanja, da je pri izračunu števila izposoj, s tem pa tudi pri izračunu nadomestila treba upoštevati obseg avtorskega dela«. Meja 47 strani naj bi bila izbrana kot »standardna in splošno uveljavljena definicija, ki po obsegu ločuje brošure od knjig«.

Pisateljico in pravljičarko Anjo Štefan preseneča pavšalno razmišljanje o slikanicah. »Slikanice so različne – po količini in po tehtnosti besedila. Kar nekaj mojih knjig je takih, da je v slikaniški obliki hkrati objavljenih več zgodb. V Gugalnici za vse recimo 23, nastajale so več kot osem let.« Predlogi za spremenjen način razdeljevanja knjižničnega nadomestila izvirajo iz Društva slovenskih pisateljev. Njegov predsednik Ivo Svetina je za Delo ureditev zagovarjal: »Zdaj, ko je že vse mimo, se oglašajo posamezniki, zlasti avtorji slikanic, ki jim ne gre v račun, da je izposoja slikanic zelo velika, zlasti v primerjavi na primer s pesniškimi zbirkami, zaradi česar je bila potrebna določena korekcija oziroma ’omejitev’.« Med največjimi osmoljenci nove ureditve so avtorji stripov, saj so njihove stvaritve ne glede na obseg ob izposoji vredne le pol knjige. Tudi take antologijske izdaje, kot je na primer strip Sokol in golobica nagrajenca Prešernovega sklada Tomaža Lavriča, po novem veljajo za drugorazredne. »Umetnost pod Slovenci naj se ceni na kile in na metre!« odobrava Lavrič. »Predlagam, da se nadomestilo še prepolovi, če je na sliki premalo črtic na kvadratni centimeter.«