Vnuki svojih dedov
Kronosova žetev ali kako je Mojca Kumerdej preštudirala zgodovino protireformacije in za to dobila nagrado Prešernovega sklada
Mojca Kumerdej z romanom Kronosova žetev
© Uroš Abram
Kdor je odsedel svoje pri urah slovenskega jezika, se bo gotovo spomnil Jermana, kako v Cankarjevih Hlapcih razlaga o študiju protireformacije: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije,« pove. In nadaljuje: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zgodba o protireformaciji je tiste vrste zgodba, h kakršnim se Slovenci radi vračamo, kot k tisti o liberalcih in klerikalcih in še najrajši k tisti o partizanih in domobrancih. Je tiste vrste zgodba, na podlagi katerih ljudje, ki imajo prav, dokazuje zmoto drugih. Zgodovinska epizoda, ki se vztrajno noče upokojiti in vznika na plano na najbolj nepričakovane načine kot na primer takrat, ko je Mojca Kucler Dolinar v nagovoru ob dnevu reformacije Slovencem sporočila, kaj vse in koliko dolgujejo Tomažu Hrenu. Po letih kolcanja je zdaj končno dobila pripadajoči spomenik.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mojca Kumerdej z romanom Kronosova žetev
© Uroš Abram
Kdor je odsedel svoje pri urah slovenskega jezika, se bo gotovo spomnil Jermana, kako v Cankarjevih Hlapcih razlaga o študiju protireformacije: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije,« pove. In nadaljuje: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zgodba o protireformaciji je tiste vrste zgodba, h kakršnim se Slovenci radi vračamo, kot k tisti o liberalcih in klerikalcih in še najrajši k tisti o partizanih in domobrancih. Je tiste vrste zgodba, na podlagi katerih ljudje, ki imajo prav, dokazuje zmoto drugih. Zgodovinska epizoda, ki se vztrajno noče upokojiti in vznika na plano na najbolj nepričakovane načine kot na primer takrat, ko je Mojca Kucler Dolinar v nagovoru ob dnevu reformacije Slovencem sporočila, kaj vse in koliko dolgujejo Tomažu Hrenu. Po letih kolcanja je zdaj končno dobila pripadajoči spomenik.
Tudi Mojca Kumerdej, avtorica svežega zgodovinskega romana Kronosova žetev, ki bo zanj v kratkem nagrajena z nagrado Prešernovega sklada za književnost, je zadnja leta študirala zgodovino protireformacije, le da je prišla do nekoliko drugačnih zaključkov.
Protireformacija na Slovenskem oziroma v notranjeavstrijskih deželah ni potekala v spremstvu ognja in meča, nam v odmiku od Cankarjeve teorije sporoča Kronosova žetev. Nikakor ni šlo za to, da bi tod pred davnimi časi živel zarod ljudi, ki so v srcu mislili le vse najboljše, a je tistim zlim uspelo dotolči jih tako, da niti eden ni ostal za seme. Zgodovina, uči Mojca Kumerdej, je bolj zamotana reč, sestavljena iz tisočero drobnih usod, ki valovijo v svojih lastnih nihljajih dobrote in pokvarjenosti in od časa do časa napol usmerjeno, napol spontano narastejo v rušilni val.
Kronosova žetev, umeščena v 16. stoletje, je zgodovinski roman s težkim poudarkom na slogu. Ima hecnega pripovedovalca, ki večinoma zastopa ljudstvo v njegovih mnogoterih obrazih in iz katerega od časa do časa vznikne kakšen individuum, včasih literarni lik (knezoškof Wolfgang, nihilist, ali Miklavž Nikolaj Paulin, Descartes za domačo rabo), včasih kakšna slehernica ali slehernik, včasih pa vsevidno in nekoliko posmehljivo oko avtorice. Najbolj razveseljujejo predvsem ženski liki, ki jim uspe skoraj spotoma artikulirati kar nekaj tehtnih pomislekov glede položaja žensk, ki žal ni ostal omejen zgolj na izbrano zgodovinsko obdobje. Zborovska naracija na površje naplavi temo o samoohranitvenih refleksih skupnosti, ki jih je tako zlahka vpreči v individualne interese zavzetih posameznikov, ki jasno priča o tem, kako kratka doba je 500 let in kako malo se v tem času pravzaprav spremeni. Morda bi bile vzporednice z vsakdanjostjo elegantneje izvedene, če bi ostale zastrte – včasih se Kronosovi žetvi namreč zgodi, da poči in izza zgodovinske fasade v nas nenadoma bolšči vse preveč znana sedanjost. Naklepno, ne ponevedoma, pa vendar vseeno nekoliko odveč. Včasih se to zgodi jeziku, včasih pa literarnemu vezivu v celoti, kot na primer takrat, ko sredi historične pokrajine v prividu nenadoma zagledamo nevrotično blondinko, kako v kratkih hlačah skače okoli avtomobila.
Kronosova žetev se, zgodovinski tematiki navkljub, ne bere kot zgodovinopisje in ne teži k enciklopedičnosti. Jasno in odločno daje vedeti, da je v prvi vrsti literatura. Veliko da na ritem in izbiro besed, kot bi o tvorbi pomena najbolj odločala sintaktična in ne narativna plast besedila, kar je nenavadno glede na zajetno in izrazito javno naravo snovi. Bolj kot karkoli drugega je Kronosova žetev žanrski eksperiment, ki se mu je zgodovina zapisala kot poezija in mu je v tem tempu uspelo preteči dolgih 400 strani. Kar pa se nauka tiče, kot rečeno: Cankarja bi veljalo malo korigirati. Svet ne razpade na dobre luterane in zle katolike, temveč večinoma valovi v enakomernem ritmu ljudi, ki so vsak zase prepričani, da bi že ravnali prav, če to le ne bi bilo tako naporno in če v imenu dobrega ne bi bilo treba nositi glave naprodaj. In v tem smo tudi sami vnuki svojih dedov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.