Različni avtorji: T2 Trainspotting
2017, Polydor
+ + +
Film Trainspotting iz leta 1996 je bil gromozanski hit. Pri kritikih in filmarjih, ki so ga – in ga še – redno umeščali na različne sezname najboljših britanskih filmov, pa tudi pri gledalcih. Postal je popkulturni kult devetdesetih let in ena ključnih filmskih upodobitev mladinske subkulture oziroma generacije X v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + +
Film Trainspotting iz leta 1996 je bil gromozanski hit. Pri kritikih in filmarjih, ki so ga – in ga še – redno umeščali na različne sezname najboljših britanskih filmov, pa tudi pri gledalcih. Postal je popkulturni kult devetdesetih let in ena ključnih filmskih upodobitev mladinske subkulture oziroma generacije X v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
No, Irvine Welsh, avtor istoimenskega romana, je zgodbo resda postavil že na konec osemdesetih let. Je bila pa glasba, ki jo je v filmski priredbi uporabil režiser Danny Boyle in ji namenil eno ključnih vlog, tako rekoč parada britanske glasbene scene iz druge polovice devetdesetih let, ko se je vse vrtelo okoli britpopa in vzpona plesne elektronike. Zaradi izjemne priljubljenosti filma in soundtracka ni bilo presenetljivo, da je ta leto pozneje dobil dodatno zgoščenko. Zdaj, dobrih dvajset let pozneje, je nadaljevanje dobil še film. Skupaj z njim pa je kakopak izšel nov soundtrack.
Že ob objavi seznama skladb je bilo jasno, da novi soundtrack ne bo imel takšnega vpliva na sodobno mladež, kot ga je imel tisti za prvi film. Logično. Drugi film je kronološko nadaljevanje, v katerem se v glavnih vlogah spet pojavijo protagonisti prvega filma, zdaj stari štirideset ali petdeset let, in precej neprimerno bi bilo, če bi čas zabijali ob glasbi sodobnih dvajsetletnikov. Boyle in njegova tesna (glasbena) sodelavca iz zasedbe Underworld sicer še vedno sledijo tudi sodobni glasbi, to so dokazali z uvodno slovesnostjo ob londonskih olimpijskih igrah. A tam so imeli pri izbiri glasbe več manevrskega prostora kot pri filmu T2 Trainspotting, kjer je izbira skladb pač vezana na filmsko zgodbo.
Nadaljevanje z glasbo ne nagovarja mladih, temveč gledalce prvega Trainspottinga
Ja, sodeč po soundtracku, film verjetno precej stavi na nostalgijo. Na njem se je spet znašla klasika Iggyja Popa Lust for Life, ki jo je zasedba The Prodigy za to priložnost preoblekla v elektronsko punk podobo. Pa nova različica Underworldove skladbe Born Slippy. Filmsko zazrtost v preteklost oznanjajo tudi hiti zasedb Frankie Goes to Hollywood, Blondie, Queen, Run DMC in The Clash. Na drugi strani pa skladbe alter rockerjev Wolf Alice, elektronskega producenta High Contrasta, irskega zafrkantskega hiphop dvojca The Rubberbandits in predvsem hiphop posebnežev Young Fathers, ki branijo škotsko čast, dokazujejo, da je novi film postavljen v sodoben čas.
Če so ustvarjalci nadaljevanja stavili predvsem na zapuščino prvega Trainspottinga, potem je izbira skladb, ki so se postarale skupaj s tedanjimi mladostniki, razumljiva. Zanje (in za junake filmske zgodbe) se v glasbi zadnjih dveh desetletij najbrž ni zgodilo nič pretresljivega. Če pa je bil njihov namen pritegniti pozornost današnjih mladostnikov, potem bi – tudi z vidika različnih glasbenih obujanj – verjetno morali sestaviti aktualnejši soundtrack. Bo pa to najbolje razjasnil kar film sam, ki te dni prihaja v kinodvorane.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.