Kako elita kolonizira Evropo

Le močno mednarodno gibanje bi lahko ustvarilo temelje za drugačen svetovni red

Hrvaški filozof Srećko Horvat se je odločil prikazati, kaj se skriva za begunsko krizo, terorističnimi napadi in odločitvijo Britancev za izstop iz EU (Brexit). V nedeljo, 19. februarja, bo na televiziji Al Jazeera na sporedu oddaja The Business of Colonisation, v kateri namerava razkriti, metode za pokolenje evropskih držav, ki so jih kolonialne sile na Bližnjem vzhodu in Afriki uporabljale v 19. in 20. stoletju. V drugi oddaji The Colonised Society, ki bo na sporedu v nedeljo, 26. februarja, pa bo prikazal, kako ta kolonizacija vpliva na politiko v Evropi vključno s terorizmom in vzponom skrajne desnice.

O teh zadevah se pogosto govori tako, kot da so naravne sile, na katere nimamo vpliva. Horvat pa kot filozof išče njihov izvor. Najprej se odpravi v Idomeni, kjer so begunci prihajali iz Grčije v Makedonijo, potem obišče pristanišče v Pireju, romunske gozdove, doline v Welsu, pa pisarne skrajnih desničarskih strank, predor pod Rokavskim prelivom in evropski parlament.

Nekdanji grški finančni minister Janis Varoufakis mu je dve leti potem, ko se je v imenu grške vlade pogajal z mednarodnimi posojilodajalci, razkril, kako so ti uporabili nedemokratično kolonialno kontrolo, da bi Grčiji preprečili, da bi se rešila zadolženosti. Evropska centralna banka (ECB), evropska komisija in Mednarodni denarni sklad (IMF) so kot trojka prisilili grško vlado, da je morala prodati strateško pristanišče Pirej. Varoufakis razlaga, kako se je s Kitajci dogovoril, da bodo kot novi lastniki zagotovili delovna mesta, bodo vanj vlagali in spoštovali zahteve sindikatov. Hkrati pa bi v skladu s tem dogovorom kitajska vlada kupila dovolj obveznic, s katerimi se zadolžuje grška vlada, da bi ta lahko vrnila dolg upnikom na mednarodnih finančnih trgih.

In kdo je preprečil ta dogovor? Iz Berlina so takoj poklicali v Peking in zahtevali, naj se Kitajci umaknejo. Jasno je, da so v Pekingu to zahtevo upoštevali, ker s tem, da bi sklenili dogovor z grško vlado, niso hoteli ogroziti odnosov z najpomembnejšo državo v Evropi, razlaga Janis Varoufakis.

V drugi oddaji Srećko Horvat prikaže odziv ljudi v Evropi na kolonizacijo. V njej ameriški profesor Noam Chomsky pojasnjuje, da so glavne odločitve, od katerih je odvisno, kako ljudje v Evropi živijo, sprejete brez sodelovanja ljudi, kar povzroča jezo, razočaranje in preziranje parlamentarnega sistema. Posledica tega je strah. Horvat v bruseljskem predmestju Molenbeek, kjer je živel organizator napada v Bruslju in pri madžarski skrajni desničarski stranki Jobbik v Budimpešti razišče, kako ta strah vodi do terorizma in vzpona skrajne desnice. Toda jeza in razočaranje ljudi zaradi kolonizacije se odražata tudi drugače, zato se je odpravil k francoskim upornikom, na trge v Grčiji, k nemškim energetskim omrežjem in v Barcelono.

V pogovoru za hrvaški Tportal pa Srećko Horvat pojasnjuje, zakaj je nov ameriški predsednik Donald Trump pospešil zgodovino in najverjetnejšo pot v globalno katastrofo. Trump ni padel z neba. Da smo pred svojevrstnim fin de siècle, lani samo slepec ni videl, pravi hrvaški filozof in kot dokaze našteje avtokratske režime od Turčije, prek Madžarske, Poljske do Rusije, pa vojne v Libiji, Siriji, begunsko krizo, teroristične napade od Pariza, Bruslja, Münchna, Berlina, Nice do Istanbula, odločitev Britancev za izstop iz EU, n a koncu se je zgodil še Trump. Problem s Trumpom je po Horvatovih besedah je v tem, da vse navedeno zdaj tvori eksplozivno kroglo globalne nevarnosti. To so napetosti s Kitajsko in nove napetosti z Iranom. Da ne govorimo o ekološki katastrofi, v primerjavi s katero bi vse navedeno bilo videti kot majhna opomba v pravi tragediji. Zaradi tega so protesti v ZDA pomembni, a le močno mednarodno gibanje bi imelo dovolj moči za to, da bi lahko ustvarilo temelje za drugačen svetovni red.

Trump po Horvatovih besedah tudi ni prvi, ki mu je s podporo družbe spektakla uspelo priti na oblast. Če ne bi bilo radia, je vprašanje, ali bi Hitler prišel na oblast. Danes ga poznamo po brkih, takrat so ga Nemci poznali predvsem po glasu. Enako velja za Mussolinija. V ZDA je zato, ker je bil igralec, na predsedniških volitvah zmagal Ronald Reagan, čeprav so se pred volitvami enako kot iz Trumpa iz njega vsi norčevali, ker je bil igralec kategorije B. Horvat spomni tudi na Berlusconija, nevarnega italijanskega klovna, ki se je s pomočjo svojega medijskega imperija povzpel na oblast. Berlusconi nas je pred Trumpom vsak dan bombardiral z vulgarnostmi in škandali. Bistvena razlika med njima je, da je Trump predsednik ene od najmočnejših držav na svetu.

Ni res, da so bili mediji pred Trumpom poosebljenje objektivnosti. Tudi oblast Baracka Obame je temeljila na ponarejanju in manipulacijah z dejstvi. Dobil je Nobelovo nagrado za mir in vodil sedem vojn. Medtem ko Trump dejansko uresničuje svoje predvolilne obljube o gradnji zidu na meji z Mehiko in izgonu priseljencev, je Obama izgnal več priseljencev kot kateri koli drugi ameriški predsednik pred njim. Samo med letoma 2009 do 2015 je izgnal 2,5 milijona ljudi. »Toliko o alternativnih dejstvih. Trumpov vzpon je plačilo za Obamine izgone,« razlaga Srećko Horvat. Donald Trump ni zmagal le zaradi svojega populizma, ampak zato, ker je njegova tekmica Hillary Clinton bila predstavnica elite. Vso bedo demokratske stranke so pokazali podatki, ki jih je razkril Wikileaks.

V Evropi so samo letos volitve v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem in v vseh je po oceni hrvaškega filozofa mogoče pričakovati rast podpore desnici. To je vse posledica krize Evropske unije, impotentne gospodarske politike, ki je v desetletju neoliberalizma z varčevanjem povzročila množično brezposelnost in nezadovoljstvo delavskega razreda, ekonomske politike, ki ne podpira ne zaposlovanja ne naložb. Desničarji in populisti zdaj uspevajo s prodajo iluzije, da so prav oni tisti, ki bodo prinesli nove posle in prihodnost. Seveda jih ne bodo.

Srećko Horvat pravi, da se danes nahajamo v razmerah, v kakršnih je svet bil v času tako imenovanega fin de siècle, ko se je stari režim sesuval, nov pa se še ni rodil. Iz tega je izšla prva svetovna vojna. Naloga levice je zato, da se bori proti eliti, ki jo predstavlja Hillary Clitnon, pa tudi proti Trumpu, britanski premierki Theresi May, proti britanskemu desničarju Niglu Farageju, ... 

»Če se vsi, ki se imajo za napredne demokrate, to niso le levičarji, ampak tudi socialni demokrati, liberalci in iskreni konservativci, ne združijo v široko fronto, ki bi se uprla trenutnemu drvenju v katastrofo svetovnih razmer, prvič v življenju verjamem, da je pred nami tudi možnost vojne. Ko rečem vojna, mislim na vojno. Menim, da v takšnih razmerah sploh ni pomembno, kako kdo definira sebe – ste lahko le na strani demokracije ali na strani fašizma. Druge izbire ni več,« opozarja Srećko Horvat.

Skupaj z nekdanjim grškim finančnim ministrom Janisom Varoufakisom je Horvat ustanovil gibanje DiEM25, ker ni več dovolj delovati le na nacionalni ravni. Bolj kot kadar koli je potrebno mednarodno gibanje, saj begunske krize, ekonomske krize, ekološke krize ni mogoče rešiti s prevzemom oblasti v Grčiji ali Španiji. Problemi so veliko globlji, zato bo čez približno mesec dni gibanje DiEM25 predstavilo ekonomski načrt za evropski new deal, ki so ga pripravljali Varoufakis, Nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz in mnogi drugi vodilni svetovni ekonomisti. »Istočasno delamo na organizaciji in mobilizaciji celic po vsej Evropi,« pravi Horvat.