Korupcija ima v francoski politiki globoke korenine

Francoski satirični časopis Le Canard Enchaîné je spet opravil vlogo psa čuvaja

Še pred dobrima dvema tednoma so javnomnenjske ankete kazale, da bo v letošnji tekmi za predsednika Francije zmagal kandidat konservativne republikanske stranke François Fillon. A podpora mu je strmoglavila potem, ko je satirični časopis Le Canard Enchaîné (Okovana raca) razkril, da je svoji ženi in otrokom iz javne blagajne nakazal približno 1 milijon evrov. Ko je ta časopis, ki je eden najstarejših v Franciji, 5. Julija 1916, med vojno, v času propagande in cenzure, spet začel izhajati, je njegovo uredništvo bralcem obljubilo »veliko lažnih novic«, poroča Financial Times.

Vsakdo ve, da francoski časopisi brez izjeme objavljajo le resnične novice, je takrat na naslovnici objavil njegov urednik in ustanovitelj Maurice Marechal. »Res, javnost ima dovolj! Hoče lažne novice …  za spremembo,« je napisal. To je naredil v prepričanju, da oblasti ne bodo prepovedale člankov, ki so označeni kot izmišljeni.

Ob omenjenih besedah nekdanjega urednika in ustanovitelja časopisa se sedanji urednik Louis-Marie Horeau, nasmeji. V sto letih je Okovana raca ostala nespoštljiva, k svojemu orožju pa je dodala še preiskave. Njena eksplozivna odkritja so povzročila težave številnim francoskim vladam. Zdaj je spremenila ocene o izidu letošnjih predsedniških volitev, ki bodo aprila.

François Fillon, ki je pred razkritjem volivcem obljubljal, da bo v politiko vrnil visoke moralne standarde, navedb časopisa ni zanikal, zatrdil je le, da je njegova žena Penelope Fillon omenjen denar zaslužila z delom. Novinarje Okovane race je obtožil, da so podlegli manipulacijam vlade. A urednik Louis-Marie Horeau razlaga, da podatkov o spornih plačilih nihče ni prinesel v uredništvo, ampak so rezultat preiskav Fillonovega premoženja, ki so trajale več tednov. Če bi mu plačilne naloge kdo prinesel na srebrnem pladnju, bi jih Horeau seveda tudi uporabil.

»Bistveno vprašanje ni, kdo je vir, ampak, ali je res ali ne,« pojasnjuje. »Če so namigi dobri, če so smiselni, če s preverjanjem ugotovimo, da so resnični, jih sprejmem, četudi je vir hudič,« dodaja Horeau. Zaradi razkritja Fillonovih spornih plačil so novinarjem Okovane race grozili jezni volivci republikanske stranke. »Ljudje so noro jezni,« pravi Nicolas Brimo, direktor časopisa. »Predstavljajte si, da so morali po petih letih (Nicolasa) Sarkozyja in njegovih pravnih problemih pet let trpeti [predsednika socialistične stranke Francoisa] Hollanda. Končno so našli nekoga, ki je čist – in bum,« pojasnjuje njihovo jezo.

Le Canard Enchaîné  je v lasti zaposlenih, je eden zadnjih neodvisnih medijev v Franciji. Četudi je »njegovo srce na levi«, ni podpornik nobene politične stranke ali gibanja, je bolj »anarhističen časopis«, ki razriva nepoštene politike na levici in desnici. Finančno ni odvisen od oglasov, svojih člankov ne objavlja na spletu. Odvisen je le od prodaje okrog 400 tisoč tiskanih izvodov za 1,20 evra (ta cena je že desetletja enaka).

Medtem ko ima večina časopisov v Franciji finančne težave, je finančno stanje Le Canard Enchaîné zdravo. Njegovi letni prihodki znašajo 24 milijonov evrov, ima 2 milijona evrov dobička, ki ga daje v rezervacije, ker ne izplačuje dividend. Kurirji od različnih politikov vsak torek zvečer prihajajo po nov izvod.

Vedno je možnost, da se nečedni posli od katerega izmed njih znajdejo razgaljeni na naslovnici časopisa. Korupcija ima v francoski politiki globoke korenine, ugotavlja New York Times. Ko se Fillon zagovarja zaradi vprašljivih plačil članom svoje družine, se nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy na sodišču zagovarja zaradi nedovoljenega financiranja volilne kampanje leta 2012.

Kandidatka skrajne desničarske stranke Nacionalna fronta za predsednico države Marine Le Pen, ki ji sedanje ankete napovedujejo zmago v prvem krogu, se prav tako sooča z obtožbami o korupciji. Stranka Nacionalna fronta in njen blagajnik se morata na sodišču zagovarjati zaradi obtožb goljufije okoriščanja z javnimi sredstvi. Marine Le Pen in njen oče sta v preiskavi zaradi prikazovanja prenizke vrednosti svojega premoženja javnim institucijam, Marine Le Pen zavrača zahtevo za vrnitev 300 tisoč evrov evropskemu parlamentu, ki jih je nezakonito nakazala svojim sodelavcem iz stranke. V svoji predvolilni kampanji volivcem obljublja, da bo red, ki ga je vzpostavila elita, obrnila na glavo. Toda ko govorimo o korupciji, igra po njenih pravilih.

Die Zeit navaja, da je Francija na lestvici najbolj koruptivnih držav na 23. mestu, kar je le eno mesto višje od Bahamov. Pri korupciji v Franciji ne gre za posameznike, ampak za napako v sistemu, razlaga Sofia Wickberg s pariške univerze Sciences Po. Francoski sistem spodbuja delitev poslov med prijatelji, oddajo javnih del pod mizo. Politiki in pomembni gospodarstveniki živijo skupaj na relativno majhnem prostoru v Parizu, večinoma se poznajo med seboj že z elitnih univerz.

Elita ostaja povezana, zato prihajajo na vrh vedno ljudje iz tega kroga. V socialistični stranki je sicer v tokratni kampanji za predsednika države uspelo postati kandidat Benoitu Hamonu, ki velja za levičarja z radikalnim programom. Kljub temu ni popolni odpadnik. Kot študent je stanoval skupaj z nekdanjim ministrom za gospodarstvo Arnaudom Montebourgom in nekdanjim ministrom za izobraževanje Vincentom Peillonom.

Sistem omogoča, da na vrhove strank redko pridejo novinci. Kandidati za letošnje predsedniške volitve so bili v socialistični in republikanski stranki v glavnem moški z dolgoletno strankarsko kariero. Republikanec Nicolas Sarkozy je bil notranji minister in pet let predsednik države, Alain Juppe je bil več krat minister in predsednik vlade, Francois Fillon je bil poslanec, minister in predsednik vlade.

Ali bodo sporna izplačila družinskim članom Fillonu dolgoročno škodovala, še ni mogoče reči. V več francoskih mestih so že izvolili obsojene politike. Tudi Sarkozy in Juppe sta se po škandalih spet dvignila iz pepela. Morda so se Francozi v zadnjih desetletjih tako zelo navadili na škandale, da jih ne vidijo več kot slabost.