Za odrasle moške

V ponedeljek sta se, kot je v Dnevniku opisal Dejan Ladika, »po dveh tednih napetosti le sestala odrasla moška« in se odločila, da enemu ne bo treba odstopiti, ker se ne strinja s skrajno spornim zakonom o tujcih. S tem sta se odrasla moška, ki sta slučajno predsednik vlade in predsednik državnega zbora, tudi odločila, da sprejeti zakon, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, ni zadosten razlog, da bi prišlo do razdora med moškimi znotraj največje parlamentarne stranke. Tudi laži, da se odpira nova begunska pot po Jadranskem morju proti Istri, niso zadosten razlog, da bi predsednik državnega zbora prekinil sodelovanje v tej stranki. Zakon, ki prihaja iz istega ministrstva kot nasprotovanje prepovedi uporabe električnih paralizatorjev v policiji, res ne more biti razlog za konec političnega prijateljstva.

V tednu, ko smo spremljali, kakšna bodo nova pooblastila policije v državi in družbi, katere glavno vodilo postajata represija in nadzor, je bilo precej pomirjujoče gledati dokumentarec, ki se ukvarja z zasebno platjo tega, o čemer s takšno lahkoto glasujejo v državnem zboru. Dokumentarec Med zidovi je sicer za film o beguncih precej neambiciozno zastavljen projekt, še posebej če ga primerjamo s filmom o revščini Pod mostovi (morda je na tej točki priložnost, da se na nacionalki malce bolj kreativno posvetijo naslovom) ali kakšnim bolj čustvenim pogledom na begunstvo. A ravno s svojo neambicioznostjo, z dolgimi, na trenutke dolgočasnimi posnetki vsakdana zgradi precej pomembno sporočilo.

Alma Lapajne je v filmu Med zidovi namreč posnela tako priseljenke kot potomke priseljenk iz Bosne, ki živijo na Jesenicah, kot tudi naše nove sosede v Ljubljani, ki so k nam prišli iz Irana in drugod ter katerim so namenjeni najnovejši vladni zakonski podvigi. Snemala je, kako jedo palačinke, se sprehajajo po Trubarjevi in po Rogu, kako pletejo, kako jih Zala uči slovenščine, kako se družijo, in kar je morda v današnjih časih najbolj subverzivno dejanje, ki ga lahko pokaže televizija, kako posedajo in ne delajo nič.

Morda malo zmoti, da dokumentarec vsake toliko zapade v modrovanje o vlogi žensk v družbi, ki žal ne preseže skrbi za otroke in družino ter prežvečenih stereotipov o tem, da so ženske manj agresivne in sposobne večje ljubezni. A po drugi strani lahko poslušamo debate o dopustu, čevapčičih na Baščaršiji in upanju, ki ga prinaša pomladno vreme. S tem, ko je ena od nastopajočih hkrati potomka begunke in prostovoljka, ki pomaga »novim« beguncem, ki hkrati pove, da z možem tudi sama razmišljata, da bi zapustila Slovenijo, se meja med »domačini« in »priseljenci« dokončno izbriše. Nekoč so k nam prihajali iz Bosne, danes iz Irana. In tisti, ki so nekoč prejemali pomoč, jo danes dajejo. In tisti, ki jo danes lahko dajejo, jo bodo morda že jutri potrebovali. Biti begunec pomeni živeti s travmo, a na koncu so cilji živeti udobno in varno isti za vse. Precej preprosto.

Med zidovi ni prelomno delo, je pa opomnik, ki bi ga morali videti tako v politiki kot v informativnem programu. Da se v pregledih leta ne bomo pogovarjali o islamski invaziji na Evropo in drugih neumnostih.