Z neba pod zemljo
Z najnovejšim ciklom slik priznani domači slikar Aleksij Kobal spet preseneča
Ena od razstavljenih slik: Topologija zlatoroga (2016, akril, olje na platnu)
»Kam peljem svoje slikarstvo? Ne vem! Mislim, da sem ga pripeljal že marsikam,« mi je pred desetimi leti slikar Aleksij Kobal odgovoril na vprašanje, kje vidi svoje mesto v Babilonu sodobne umetnosti, in nadaljeval: »Pa vidim, da sem spet na začetku, pred tankimi sloji renesančnega slikarstva.« Tako je razmišljal v času, ko je začel nova cikla slik Prepovedano mesto in Območje zajetja, zanju je leta 2016 prejel nagrado Prešernovega sklada in v obrazložitvi so zapisali, da »ne glede na izbrano tehniko njegova dela vedno na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti«. Zapisali so še, da njegova urbana pokrajina pogosto asociira na upodobitve v maniri dobre stare renesančne perspektive – »kot skrivnostna, metafizično občutena kulisa, ujeta v konkretnem svetlobnem stanju, ki je hipno in hkrati večno«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ena od razstavljenih slik: Topologija zlatoroga (2016, akril, olje na platnu)
»Kam peljem svoje slikarstvo? Ne vem! Mislim, da sem ga pripeljal že marsikam,« mi je pred desetimi leti slikar Aleksij Kobal odgovoril na vprašanje, kje vidi svoje mesto v Babilonu sodobne umetnosti, in nadaljeval: »Pa vidim, da sem spet na začetku, pred tankimi sloji renesančnega slikarstva.« Tako je razmišljal v času, ko je začel nova cikla slik Prepovedano mesto in Območje zajetja, zanju je leta 2016 prejel nagrado Prešernovega sklada in v obrazložitvi so zapisali, da »ne glede na izbrano tehniko njegova dela vedno na sebi lasten način demonstrirajo, analizirajo in komentirajo stvarnost konkretnega trenutka ter hkrati nakazujejo avtorjeve vizije prihodnosti«. Zapisali so še, da njegova urbana pokrajina pogosto asociira na upodobitve v maniri dobre stare renesančne perspektive – »kot skrivnostna, metafizično občutena kulisa, ujeta v konkretnem svetlobnem stanju, ki je hipno in hkrati večno«.
Tokrat nas na razstavi v ljubljanski galeriji Equrna popelje v nove metafizične pokrajine, skrivnostne in preroške. S slikami nas vrže z neba pod zemljo. Iz modrine, posejane z oblaki (v prejšnjih ciklih Prepovedano mesto, Območje zajetja ali Nocturno), nas tokrat popelje v globine pod zemeljsko skorjo, kjer se iz mraka podzemlja svetlika vroča magma, sredica našega planeta. Ta občutek vseprisotne »žareče magme« doseže z rdečo podslikavo, na katero nanaša motiv. Slike so temne, in kot pravi naslov razstave, razkrivajo Barvno stran teme. A v njihovi družbi nas objame tesnoba, nekaj apokaliptičnega je v njih, kot da bi napovedovale, da bo neki trumpek pritisnil na gumb in oblila nas bo vroča magma – konec, tema, večnost ...
Andrej Medved, avtor spremnega besedila k razstavi, vidi Kobalove slike kot likovne ekrane, »kjer je na delu kreativnost v iskanju novega, že davno izgubljenega modernega pejsaža«. Slike so kot »psihoplanetarne upodobitve«, ki nimajo ne socialnih ne zgodovinskih označitev, so kromatične strukture, ki z nemo govorico zrejo v nas in v prostor. Medved pravi, da je to svojevrsten realizem in hkrati nadrealizem. A tudi simbolizem, ki ga mora gledalec dekodirati, najti ustrezen ključ za branje simbolov, ki so se Kobalu nezavedno zavlekli pod površino slik. Kajti te so se v nekaterih trenutkih osamosvojile, se izmaknile avtorjevemu nadzoru, pobegnile v svoj svet, da je moral s trudom iskati ravnotežje med »popolnim« načrtom in spontanostjo, ki jo slika sama »zajedka« v svojo strukturo. Vendar je Kobal konceptualen v tem, da sliko najprej zasnuje, jo dobesedno izračuna, da bi bil končni rezultat takšen, kot si je zastavil. Nazadnje sliko vedno ujame v mrežo svojega koncepta.
Zelo ga zanima, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja v znanosti. Od tod črpa metafizične krajine in situacije. Najbolj ga vznemirja vesolje in tako je nastala tudi slika Prašum (2006), ki pripoveduje zgodbo dveh znanstvenikov, Penziasa in Wilsona, prejemnikov Nobelove nagrade, ki sta iz vesolja ujela signale – prašum kot dokaz sevanja ob prapoku. »S tem je bila dokazana teorija o prapoku in nastanku vesolja,« poudari Kobal. Ja, Kobal je virtuozen slikar, z vsemi atributi renesančnega človeka, saj ga poleg znanosti in tehnike zanima tudi glasba; je tudi pisatelj, glasbenik in navsezadnje grafični oblikovalec.
Njegovi pravi vzorniki pravzaprav niso v slikarstvu, ampak v prozi in glasbi. Nenehna napetost med glasbo in slikarstvom ga vodi v naravo, kjer najde marsikateri motiv. Tako je našel steno, »ultimativno« steno, ki je rodila video in sliki – Topologija zlatoroga 1 in 2. Naravna stena postane na njegovih slikah arhitektura in nas pelje v globino naših misli, usode sveta in njegove prihodnosti. Pa vendar, kot je kljub vsemu priznal, so nanj vplivali nekateri slikarji, Carpaccio, Rembrandt, Duchamp, Baselitz ... in nekje vmes tudi nemški romantični krajinar Caspar David Friederich, katerega duh in dramatičnost najdemo v Topologiji zlatoroga ali v Topologiji gorskega jezera, slikah s podobnim čustvenim odzivom na svet narave, ki se kaže kot njen sublimni »portret«. Ampak te reminiscence so nekaj podobnega kot občutek, »ko dan zaide, a se ga še vedno zavedamo, se pravi spoznavamo ta konec, se mu bližamo,« razlaga Kobal. Njegove slike nastajajo iz nekega mogočnega občutja, ki je daljni preostanek Casparjeve romantike. Aleksij Kobal je torej sodobni romantik, skeptik, detektor zdigitalizirane družbe, ki sluti, kaj je tisto poslednje, kar nam lahko na horizont zapišejo neodgovorni sodobni vladarji sveta.
In kam je svoje slikarstvo pripeljal do danes? Kaj Aleksij meni deset let pozneje? »Padel sem z neba in nekako postal kužen samemu sebi, tujec, prebežnik, nekdo, ki lahko okuži druge z neznano boleznijo. Ampak bolj kot bolezen je zame in ljudi okoli mene strašljivo to, ker je bolezen neznana, nima imena. In če imena nima, ni zamejena. In če ni mej, preplavlja svoboda. Tej svobodi pravim umetnost!«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.