»Tukaj smo temu vinu vedno pravili teran«

Danijel Kraljević je eden mlajših vinarjev in oljkarjev iz hrvaške Istre, ki je v zadnjem desetletju zaslovel s svojo znamko visoko kakovostnih vin »Cuj«. Začel je iz nič, skupni vložek v obrat je znašal okrog 100 tisoč evrov, od česar je dobil 50 odstotkov, torej 50 tisoč evrov nepovratnih sredstev EU. Danes na vinorodnem področju Umaga prideluje predvsem malvazijo – na leto je proizvede okrog 30 tisoč litrov. Na dveh hektarjih pa prideluje tudi »teran«, kot mu pravi. »Tukaj smo temu vinu vedno pravili teran. Eni so pridelovali refošk, drugi pa teran, zakaj bi v EU moralo biti drugače,« se sprašuje. Zaradi slovenskih zahtev je sicer svoje vino na etiketah za vsak primer preimenoval v »Tera«. Na leto ga proda okrog 5000 litrov, med njegovimi rednimi gosti pa naj bi bil tudi urad predsednika hrvaške države. Je sicer tudi član upravnega odbora Vinistrie, istrske zadruge pridelovalcev vina.

Kraljević je prepričan, da teran ni vino, ampak sorta grozdja. Sadike z imenom »teran«, dokazuje, je pred približno 15 leti kupil v Italiji. Argumentu slovenskega kmetijskega ministrstva, da bi lahko teran iz Istre zaradi lažje pridelave na potencialno veliko večjem istrskem območju izrinil kraški teran, ki ga je na slovenskem krasu veliko težje gojiti, ne verjame. »Veliko, veliko bolj priljubljeno je belo vino. V Istri zato pridelujemo predvsem malvazijo. Na Hrvaškem pa med črnimi vini monopol drži Dalmacija s svojim plavcem. Teran bo vedno nišni proizvod,« razlaga. Kraljević pripoveduje, da je v 60. in 70. letih v Istri velika večina vinarjev propadla zaradi bolezni in dejstva, ker za njimi država ni stala »tako kot recimo v Italiji, kjer tisto obdobje vinarstva zaradi državne pomoči ni zdesetkalo«. Zato se mu zdi najbolj smiselna povezava med slovenskimi in hrvaškimi vinogradniki, predvsem pri nastopu na tujih trgih. »Teran, ki ga danes vsi tako malo izvozimo, bi lahko bil takšen skupni produkt.«

V Sloveniji je vodilni pridelovalec terana zadruga Vinakras, ki proizvede več kot polovico vsega kraškega terana. Njegov direktor je Marjan Colja. Dolg sprehod po kleteh Vinakras v Sežani, med arhivskimi letniki terana izpred leta 1975, začne Colja z razlago, zakaj kraški teran ne more biti isto vino, kot je refošk, ali npr. istrijanac, ki ga pridelujejo v Istri ali drugod. Glavni razlog je v težavnih razmerah pridelave terana na Krasu, kjer lahko kmetje zemljo dobijo le tako, da jo zberejo iz vrtač, nanosijo na praktično kamnito podlago, ki jo pred tem s hidravličnimi kladivi razbijejo. Poleg tega se slabo, deževno vreme na Krasu začne že v začetku oktobra, kar pomeni, da morajo sorto vina refošk na Krasu pobrati veliko prej, »pravzaprav še nezrelo«, pravi. Posledica tega je, da ima to vino sprva izredno veliko t. i. jabolčne kisline, ki pa se ravno zaradi tega začne prek procesa »razkisa« spreminjati v mlečno kislino. Šele ta naj bi dala teranu značilnosti, ki jih refošk nima.

Tako je že leta 1912 Maksimiljan Ripper, avstro-ogrski kmetijski nadzornik, zapisal, da je teran »poln in močen, je vonjav, cveten in rezek, je krepek in jeklenast, je čil in dobro označen, je poln življenja, svež, pršiv in šegetljiv, je temnobojen, rubinasto leskeč«. Colja pravi, da razume interes istrskih vinarjev po povezovanju s slovenskimi pri pridelavi terana, a zanj je to izključno interes po slovenskem tržišču. Zaradi specifike terana ga Vinakoper namreč ne izvaža, »tudi v Istri ga ne morejo izvažati in res je, da na Hrvaškem med rdečimi vini prevladuje plavac. Kar pomeni, da se lahko v Istri nadejajo le še širitve v Slovenijo, kjer je ta blagovna znamka znana in od katere zdaj živi večina kmetov na Krasu.« Hrvaška kampanja za teran je zanj »hinavska«. Pravi, da je do leta 2010 kraški teran na tekmovanjih Vinistrie dobival nagrade za vino teran, nedavno pa naj bi jim podelili plaketo za refošk. »Predsednik Vinistrie Ivica Matošević mi je tedaj rekel: Vi nimate terana, teran imamo mi.« Colja danes meni, da je poraz Slovenije v Bruslju pri zaščiti terana posledica varčevanja in podcenjevanja neformalne diplomacije.