Že milijarda ljudi velja za »odvečno človeštvo«

Semena so orožje za zmago v vojni proti neoliberalnemu kapitalizmu

Živimo v družbi, ki jo je sociolog in filozof Zygmunt Bauman opisal kot »retrotopijo«. To je družba, v kateri je strah pred prihodnostjo povzročil množično nostalgijo po preteklosti, ki je nikoli ni bilo. Sedanje retrotopično gibanje je odziv na institucionalno politiko na levici in desnici, ki skoraj štirideset let predstavlja prihodnost kot neizogibno nadaljevanje globaliziranega neoliberalnega kapitalizma, na portalu Truthout piše Michael Meurer.

Ta predstava je za volivce grozna, saj v tem sistemu niso pomembni. Tayyab Mahmud, direktor centra za globalno pravičnost na univerzi Seattle, pravi, ko »železna roka države deluje v skladu z nevidno roko trga« z namenom po svetu zagotoviti čim večji dobiček, se ljudje vse bolj počutijo kot marionete, ki so odvisne od globoko neosebnih globalnih sil, ki jih ne morejo nadzirati. Skoraj 1 milijarda ljudi po Mahmudovih podatkih že velja za »odvečno človeštvo«, od katerega sodobni kapitalizem nima koristi.

Michael Meurer pa se je odpravil v 12 držav v Evropi in Latinski Ameriki, kjer je našel uspešne lokalne projekte in zgodbe, zaradi katerih se prihodnosti ni treba bati. Skupno jim je, da njihove rešitve izhajajo iz lokalnih razmer, hkrati pa jih je mogoče povezati z večjimi gibanji. V Mehiki v Chiapasu Antonio de Jesús Anaya Hernández izvaja projekt Hacking Diem, ki vzpostavlja globalno mrežo hekerjev, ki učijo študente, kako se lotiti reševanja problema neenakosti s tehnološkimi socialnimi inovacijami. V Ciudad de México je arhitekt Jesús López vzpostavil platformo ATEA kot neprofitni delovni prostor za eksperimentiranje za arhitekte, umetnike in urbaniste. López je Meurerju predstavil slikarje, sestavljavce koles, oblikovalce, arhitekte, ki se ukvarjajo s provokativnimi inovacijami in poskusi.

V Argentini odvetnik in zgodovinar Sergio Carciofi prek projekta Pasos Previos Casares v svojem domačem kraju Carlos Casares poučuje mlade o družbeni odgovornosti. V dobrih 18 mesecih jim je s široko podporo javnosti uspelo doseči prepoved uporabe plastičnih vrečk in nevarnih raket. S Carciofijem so se že povezali predstavniki prestolnice Buenos Aires, da bi tudi tam uvedli podobne prepovedi.

V Kolumbiji v četrti Comuna 13 v mestu Medellin učiteljica Milena Palacio brezplačno izvaja projekt za poučevanje angleščine Stairway to English. Comuna 13 je bila v preteklosti med območji z največ nasilja v Latinski Ameriki. Tri leta potem, ko je Milena Palacio začela s svojim projektom, imajo v njej lastni filmski festival, javne plesne predstave, socialno ozaveščenim turistom ponujajo vodene oglede v angleščini.

Prek Diega Pizarra Martineza, aktivista v Čilu, ki je tri leta živel med domorodci naroda Mapuchi, je Michael Meurer spoznal, da uporablja enako izmenjavo semen, kot jo uporabljajo v Mehiki. V postmoderni kulturni naroda Mapuche redno uporabljajo trafkintu, da si lahko izmenjujejo znanje in dobrine. V tem starodavnem ekonomskem modelu so semena darila, njihova izmenjava je izraz prijateljstva za pletenje vezi med plemeni. To tradicijo domorodcev zdaj na območju Andov vnovič uvajajo kot alternativo sodobni potrošniški kulturi.

Alan Carmona Gutiérrez , soustanovitelj organizacije Un Salto de Vida, razlaga, da so semena orožje, s katerim je mogoče zmagati v vojni proti kapitalizmu. S tem ne misli na kapitalizem na splošno, ampak sodobni kapitalizem. Ta je v Mehiki s sporazumom o prosti trgovini Nafta (med ZDA, Kanado in Mehiko) reko Rio Santiago spremenil v eno najbolj strupenih in onesnaženih rek na svetu. Na podlagi sporazuma Nafta je morala Mehika tujcem omogočiti nakup zemljišč. Majhni obdelovalci zemljišč, od katerih je odvisna biotska raznovrstnost, so tako postali podložniki bank in tujih kreditodajalcev, kmetijstvo pa je padlo v roke agrobiznisa.

Zdaj majhni lastniki zemljišč (campesinos) po vsej Mehiki tiho in za vedno zapuščajo strupeni model agrobiznisa in organizirajo majhne lokalne izmenjave semen, lokalna združenja za obrambo Matere Zemlje. Michael Meurer pravi, da tega ne počnejo le zase, borijo se za vse nas, saj samo pet podjetij, ki so Monsanto. DuPont, Syngenta, Dow in Bayer, obvladuje 62 odstotkov svetovnega trga s semeni. Ta podjetja imajo v lasti patente za veliko različic semen iz katerih zrastejo pridelki, ki so del naše vsakdanje prehrane. Zaradi tega Alan Carmona Gutiérrez ne pretirava, ko pravi, da so semena novo orožje v boju za trajnostno demokratično vodenje.

Podobno izmenjavo semen, kot ga je videl v Latinski Ameriki, je Meurer odkril tudi v ZDA in Evropi. Te pobude je po njegovih besedah treba nujno povezati. To je že mogoče prek projekta VIC (Vivero de Iniciativas Ciudadanas/ Jasli državljanskih pobud), ki ga vodi skupina študentov v Madridu. Njihov cilj je razviti »kolektivno znanje za pravo demokracijo«.

Ob vseh socialnih pobudah, ki jih je mogoče najti po svetu, je potrebno veliko trdega dela, da bi prišli do občutnih sprememb politične strategije na levici. Vzpostavitev družbenega življenja, ki bo dovolj močno in raznoliko, da bo lahko kos in nadomestek sedanjemu destruktivnemu etosu globaliziranega neoliberalnega kapitalizma, zahteva veliko močnejše politično delovanje, kot je zgolj odhod na volišče, pravi Meurer.

Sodobna levica mora razumeti, da je staro marksistično osredotočanje na tovarniško delo in delavce zastarelo. V sodobnem času digitalne mobilnosti storitve ustvarijo več kot polovico globalnega prihodka. Celo na Kitajskem je v proizvodnji zaposlenih manj kot 15 odstotkov ljudi. Delež proizvodnje v svetovnem bruto domačem proizvodu se zmanjšuje že desetletja. Osredotočanje na industrijsko dobo ne spodbuja majhnih družbenih akcij in ustvarjalnega mišljenja, ki je potrebno za napredek človeštva. Dokler sodobna levica ne bo na nov način razumela želja in domišljije ljudi, ne more biti uspešna pri spodbujanju ljudi, da bodo zapustili sedanji kapitalizem, v katerem ena milijarda ljudi že velja za »odvečno človeštvo«.