Dominowe: Siyathakatha

+ + + +

Zasedba Die Antwoord je že kar nekaj časa sopomenka za sodobno, urbano južnoafriško glasbo. Težko je verjeti, da bi v kratkem še kdo sledil njenemu globalnemu preboju, a tistim, ki se jim ljubi pobrskati pod površjem, je že vsaj od konca apartheida znano, da je Južnoafriška republika eno najplodnejših in najbolj pisanih glasbenih okolij. Pred kontroverznimi zefovci so bili na Zahodu precej pozornosti deležni ustvarjalci tamkajšnjega hip hop hibrida kwaita, zadnje desetletje pa mineva predvsem v znamenju raznoterih izpeljank južnoafriškega housa. Producenti, kot so Spoek Mathambo, Felix Laband, Culoe de Song in še nekateri, plošče izdajajo pri znanih evropskih založbah. Vsako večje južnoafriško mesto pa se lahko pohvali s specifično klubsko sceno in svojevrstnimi glasbenimi izrazi.

Najnovejši med temi, ki se je tudi po zaslugi tukajšnjih znamenitih didžejev znašel v evropskih (predvsem britanskih) klubih, je tako imenovani gqom. Gre za plesni elektronski hibrid iz townshipov (getov) v okolici Durbana, ki je bil velike pozornosti deležen ob lanski izvrstni pregledni kompilaciji Gqom Oh! The Sound of Durban Vol.1. Eden njenih vidnejših predstavnikov, mladi producent Dominowe, je zdaj izdal samostojni prvenec.

Plošča je izšla pri novonastali londonski založbi Gqom Oh!, ki je ključno pripomogla k temu, da je ta glasbeni izraz našel poslušalce zunaj durbanskih predmestij. Pozornost je presenetila tudi (skoraj praviloma najstniške) producente, ki pravijo, da gqom pravzaprav nikoli ni bil namenjen temu, da bi se poslušal še kje drugje kot v Durbanu.

Domet skladb so preizkušali na lokalnih avtobusih in spletu, bolj priljubljene so se znašle v različnih oglasih, počasi pa si pot utirajo tudi v durbanske klube. Ja, trenutno se zdi, da gqom celo več pozornosti kot doma zbuja v Evropi, saj ta neprestano brska za novimi klubsko-plesnimi pojavi.

Dominowov prvenec je za tiste, ki so spregledali lansko kompilacijo, izvrstno izhodišče za stik s tem samosvojim glasbenim pojavom. V bistvu gre za uporniško glasbo za mlado generacijo, zato so podobnosti z britanskim grimom in raznimi basovskimi izpeljankami jasne že ob prvem posluhu. Kljub tej podobnosti pa zvočno okleščena estetika, ki temelji predvsem na ritmičnem premetavanju, navdih bolj kot iz zahodnjaških tradicij črpa iz zulujskih (glasbenih) tradicij. Te, tudi povsem eksplicitne reference v glasbi denimo ponuja Dominowe. Pogosto, recimo v vzorčenju, se pojavi vtis plemenskih bojnih napevov, tukaj pač prevedenih skozi razmeroma primitivna orodja za ustvarjanje elektronske glasbe. Prav ta dajejo glasbi surovo podobo, podobno tisti z začetkov grima, preden je ta glasbena zvrst našla pot v velike studie.

Je pa hkrati res, da je plošča Siyathakatha tudi ob pomoči britanskih producentov zdaj dobila zvočno nekoliko bolj polikano, urejeno in do zahodnjaških ušes prijaznejšo podobo. Vendar to ne pomeni, da je s tem izgubila avtentičnost. Nedvomno plošča za vse privržence izvirne, nestandardne plesne elektronske glasbe, ki za nameček ponuja še zanimive vsebinske reference.