Brezkompromisna upornica Zofka Kveder

Pisateljica, znanstvena raziskovalka in odgovorna urednica spletnega medija AirBeletrina Manca G. Renko svojo knjigo Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder začne z vprašanjema, ki si ju pri pouku slovenščine najbrž postavljajo številni srednješolke in srednješolci: zakaj se učimo le o pisateljih? Kje so vse ženske, kje so pisateljice? Renkova pa še: »Ali je mogoče, da nobena ženska ni napisala velikega literarnega dela? Ali niti eno ni bilo dovolj dobro, da bi nam ga profesorica določila za domače branje?«

Ni naključje, da je Zofka Kveder (1878– 1926) številnim pisateljicam, ki si še utirajo pot na slovensko in širše literarno prizorišče, izhodišče za premislek o vlogi žensk v slovenski književnosti. Zaradi brezkompromisnosti v delu, življenju in ljubezni namreč velja za zgled pogumne in drzne ženske, ki ni sprejela ženskam vsiljenih vzorcev življenja in obnašanja. »Vsi začetki in vse nove poti, ki so jih pisateljice in pesnice razvile v 20. stoletju, vodijo prav h Kvedrovi,« je v prispevku Uporništvo ženskih likov v prozi Zofke Kveder zapisala dr. Silvija Borovnik. Že dr. Marja Boršnik, predstavnica generacije, ki je sledila Zofki Kveder, pa je zapisala, da se v njeni literaturi »prvič pojavi ženska kot upornica zoper tradicijo«, zlasti zoper patriarhalne vzorce življenja.

Kvedrova se je v zgodnjih črticah in pripovedih, zbranih v zbirki Misterij žene (1900), lotila tabuiziranih podob iz slovenskega družinskega življenja. Naturalistično je pisala o nasilju v družini, o alkoholizmu, o razočaranju nad cerkvijo, predstavila pa je tudi podobe zgaranih, izmučenih in otopelih žensk. V prvem romanu, Njenem življenju (1917), je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Upor proti vsiljenim vzorcem življenja žensk je avtorica nadaljevala tudi v romanu Hanka, napisala ga je v hrvaščini, v njem je predstavila razlike med moško in žensko vzgojo, da bi podkrepila tezo, da je ženskam namenjena le vloga žene in matere.

Dr. Borovnikova poudarja, da so bila njena stališča o (enakopravni) vlogi žensk in boju za njihove pravice za tiste čase revolucionarna. Bila je med sodelavkami tržaškega časopisa Slovenka. Zlasti v konservativnih krogih so avtorice, ki so sodelovale s časnikom, zmerjali s sovražnicami moških in jih obtoževali, da bodo ženski rod skvarile, ga spridile. Roman Hanka so obsojali z oznako »poceni refleksija«. Kvedrova je bila poleg tega tarča katoliške cerkve, ker je »izražala tudi v tistih časih redko in zelo odkrito kritiko pobožnjaštva«. Takrat je pač veljalo, kot je dejal tedanji cerkveni ideolog in ljubljanski škof Anton Mahnič, da »žena v javnosti – molči«, saj »ne učenih, ampak blagih, ponižnih, sramežljivih žensk nam je treba … Ne delajmo pač žensk vsegavednih!«

Manca G. Renko v knjigi Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder, ilustrirala jo je Samira Kentrić, poudarja, da se v zadnjem stoletju, kar zadeva enakopravnost spolov, ni veliko zares spremenilo. Tudi zato v predstavitev dela in življenja Kvedrove vseskozi umešča premisleke o ženskah v današnji družbi, saj se še vedno bojujejo, da bi bil njihov glas slišan in upoštevan. Kvedrova ni sprejemala togih pravil o življenju in obnašanju žensk, ki so jim jih vsiljevale konservativne in klerikalne sile v tedanji slovenski družbi. Živela je za tiste čase nenavadno življenje in si sama določala pravila.

Iz zakotnega vaškega okolja v Loškem Potoku se je bistro in pogumno dekle najprej odpravilo v Kočevje, nato v Ljubljano, sledil je svetovljanski Trst, nato Zürich, Bern in Praga, kjer je Kvedrova več let urejala revijo Domači prijatelj in v njej objavljala dela najpomembnejših slovenskih pisateljev tistega časa – Ivana Cankarja, Etbina Kristana in Antona Aškerca. Dopisovala si je z njimi, tudi s Cankarjem; ta ji je v enem izmed pisem priznal, da je »ena sama ženska, ki je zares ženska, vredna več kot ves tisti gnili moški zarod«. Iz Prage se je preselila v Zagreb in se zaposlila pri časopisu Agramer Tagblatt.

V hrvaški prestolnici je rodila še dve deklici, hči Vladoša se je rodila že v Pragi, vendar so jo vse bolj prežemali tesnoba, nezaupanje vase in nezadovoljstvo z življenjem in delom. Usodni udarec zanjo je bila smrt ljubljene prvorojenke Vladke. Ni si več opomogla.

Zapustila je bogat in raznovrsten opus književnih del, ki po mnenju poznavalcev še ni dobil primernega mesta v slovenski književnosti. Bila je, piše Renkova, ena izmed tisočerih žensk, ki so se borile za lastno življenje, preživetje in umetnost. »Nekatere so ciljno črto dosegle, a na koncu ni bilo nikogar, ki bi jim čestital; bile so preveč pred svojim časom in ostale so same.« Njen boj za enakopravnost med spoloma po vsem svetu še zdaleč ni končan. »Dokler vse ženske, vsi ljudje ne bomo imeli enakovrednih življenj, je še veliko bojev, ki jih morava izboriti. Začniva,« Renkova vabi bralko/bralca.

Knjiga

Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder

Kdo: besedilo Manca G. Renko, ilustracije Samira Kentrić

Založba: Beletrina, 2017