Bela težnost

Japonska kultura je za evropski in slovenski pogled še vedno eksotična, posebna, zelo drugačna; japonska zgodovina, stari običaji in umetnost nas očarajo enako kot tamkajšnje oblikovanje in visokotehnološki izdelki. Toda Japonci in Japonke imajo, drugače od vseh drugih zemljanov, grozljivo življenjsko izkušnjo – to sta atomski bombi, ki so ju avgusta 1945 ZDA odvrgle na mesti Hirošimo in Nagasaki. Posledice tega uničenja so globoko zapisane v mentalne in čustvene plasti vseh generacij Japoncev.

Iz povojnega občutenja japonske katastrofe se je rodil buto, umetniški izraz materialne in fizične tragedije ter družbene duševne krize. Buto je gledališče, je ples, je gibanje, je tehnika in motivacija, je način razmišljanja; buto je grotesken, sarkastičen in hkrati igriv, estetsko raznolik, vsebinsko pogosto upodablja tabu teme, jih abstrahira, dogaja se v ekstremnih in absurdnih okoljih, pa četudi je sčasoma postal modna muha gledaliških odrov od New Yorka do Londona, Pariza ... in povsod so začeli nastajati lokalni buto plesni studii s sebi lastno plesno izraznostjo.

Buto je izumil koreograf in plesalec Tatsumi Hijikata (1928– 1986), ki je ples javnosti prvič predstavil s performansom Kinjiki leta 1959. Za izhodišče je vzel roman Yukia Mishime in tabu homoseksualnosti v japonski družbi. Za estetiko buta je značilen asketizem, celotno plesalčevo telo (pogosto povsem golo) je obarvano z belo barvo, včasih odeto v bele ali enobarvne kostume; gibi rok so kot premikanje šap, glava obrita, usta odprta v nemem kriku in očesna zrkla obrnjena navzgor pod veke, da »gledajo z belim«. Hijikata je v koreografijah telo pripeljal do skrajnih stanj in transmutacij, nadrealnih koreografij (buto-fu), ki so plesalcu omogočile, da je prestopil v druga stanja bivanja. Obseden s smrtjo je uprizarjal ples teme Ankoku Buto. Ustanovil je svojo plesno šolo, a bil hkrati tudi vizualni umetnik, filmar, pisatelj, glasbenik, arhitekt in digitalni umetnik.

Leta 1960 se mu je pridružil plesalec Kazuo Ohno (1906–2010), ki je plesne veščine razvijal v studiu pionirjev sodobnega japonskega plesa Bakuja Ishiija in Takaya Eguchija. Svoje izkušnje japonskega vojaka v drugi svetovni vojni je s plesnimi gibi predstavil v pretresljivem performansu Ples morskega klobučnjaka. Njuno sodelovanje so poznavalci opredelili kot duet arhitekta in duše buta – duša je bil Ohno, arhitekt Hijikata. Ohnov ples je bil v Hijikatovi koreografiji, kot pišejo očividci, umetniško dejanje par excellence. Ohno je napisal nekaj knjig o plesu in butu ter igral v marsikaterem japonskem filmu, pa tudi evropskem – na primer v filmu Petra Sempla Dandy (1988), kjer je nastopil ob Nicku Cavu, Blixi Bargeldu in drugih.

Plesno skupino Sankai Juku, ki jo je leta 1975 ustanovil Ushio Amagatsu (1949), sestavlja druga generacija buto plesalcev iz šole Tatsumija Hijikate in Kazua Ohna. Amagatsu pravi, da je buto subverzivni »element« šestdesetih let in generacije, ki se je morala postaviti na noge po Hirošimi, Nagasakiju in študentskih nemirih. Buto je bil hkrati tudi odgovor na tradicionalno japonsko gledališče no/nogaku, japonske glasbene drame, ki izhajajo iz 14. stoletja, in kabuki, klasične japonske plesne drame iz 17. stoletja.

Skupino sestavljajo le moški, podobno kot nekoč v gledališču no, katerega ime izhaja iz pomena besede sino (spretnost/veščina/ nadarjenost). No je bilo predvsem glasbeno gledališče z maskami, razkošnimi kostumi, izurjenimi igralci in glasbeniki, ki so gledalstvu zagotavljali zlasti veselje/zabavo in užitek. Temu se je uprl asketski in fizično skrajno naporen, na trenutke grob ples – buto, ki se zdi kot obredni ples človekovega nezavednega. Belo obarvana telesa in obrite glave, meni Amagatsu, preglasijo individualnost, zabrišejo izrazite poteze in telesne posebnosti, hkrati pa poudarijo, da so plesalci le človeška bitja z neverjetno zmožnimi telesi in umom.

Amagatsu je svoj umetniški izraz predstavil že v prvi predstavi Kinkan shonen (1978) in nakazal odmik od temnega Hijikatovega buta. »Zarisal je jasne linije v sozvočju s težnostjo in tuzemskostjo. Vsak posamezni gib, izraz na obrazu in čustvo se pri njem napaja iz našega sveta,« je zapisal plesni kritik Tatsuro Ishii in poudaril, da želi Amagatsu doživetje življenja, smrti in univerzuma predstaviti drugače, na samosvoj način.

Plesna skupina Sankai Juku je zelo priljubljena v tujini. Od leta 1980, ko je bila povabljena na festival v Nancy, gostuje po Evropi, Južni Ameriki, ZDA, Avstraliji in Aziji. Predstava Meguri ali prekipevanje morja, zemeljski mir, ki jo bomo te dni videli v Ljubljani, govori o vrnitvi, večnem kroženju in ponavljanju.

Plesna predstava: Meguri

Kdo: Ushio Amagatsu in buto skupina Sankai Juku

Kje: Cankarjev dom, Ljubljana

Kdaj: 27. in 28. februarja 2017 ob 20. uri