Ryan Adams: Prisoner

+ + +

Ryan Adams je eden izmed plodnejših ameriških pevcev in kantavtorjev. Glasbeno pot je začel v alternativni skupini Whiskeytown, že od leta 2000 pa deluje samostojno in se giblje v kantavtorskih vodah, katerih predstavniki se opirajo na zapuščino countryja, americane in tako imenovanega rocka za odrasle (adult oriented rock).

Nase je opozoril na prelomu tisočletja, ko je izdal prvi samostojni album Heartbreaker, na katerem se je iskreno ukvarjal s posledicami ljubezenskega poloma, to najpogostejšo in neredko klišejsko temo popularne glasbe. Čeprav je od takrat minilo dobrih šestnajst let, je nova plošča Prisoner, že njegova šestnajsta po vrsti, še en dokaz, da je očitno na vrhuncu ustvarjalnih moči prav takrat, ko ima ljubezenske težave. Zdi se, da je novi album nekakšen vpogled v osebno preteklost, še zlasti v ločitev od znane ameriške pevke in igralke Mandy Moore.

Ja, tako kot Heartbreaker je tudi Prisoner album, ki se v vseh dvanajstih komadih ukvarja s posledicami razhoda, prepojen je z ljubezensko bolečino in pojavi, ki jo spremljajo, pri čemer že naslovi skladb izžarevajo žalost (Do You Still Love Me, To Be With You, Broken Anyway, We Disappear … ), ukvarja se tudi z osamljenostjo in poželenjem, in to na skorajda eksistencialen način. Toda Adamsu se je tokrat uspelo izogniti ceneni ljubezenski patetiki, predvsem zaradi glasbene plati plošče, ki jo je usmeril v že preverjeno formo rocka za odrasle iz osemdesetih let.

Pri tem je treba pripomniti, da Prisoner sodi v njegovo zadnjo ustvarjalno fazo, ki se je začela z avtorskim albumom Ryan Adams (2014), nadaljevala pa s ploščo 1989 (2015), priredbo celotnega albuma pop pevke Taylor Swift. Tako kot na prejšnjem albumu je tudi na novem mogoče čutiti vplive Toma Pettyja ali Brucea Springsteena, pomešane z značilno in prepoznavno Adamsovo poetiko (denimo v skladbah Doomsday in Outbound Train), ki kljub otožni tematiki delujejo pozitivno in sveže.

Adams se z novo ploščo torej izkaže kot zrel in izkušen glasbenik, ki dokazano zna mešati tradicionalne ameriške žanre popularne glasbe in jih tudi interpretirati po svoje. Vrača se v preteklost in napove prihodnost, prihodnost kantavtorja, ki se je z značilnim vokalom, načinom ustvarjanja pesmi in poetiko še bolj približal vzornikom, kar se v današnji glasbeni industriji očitno obrestuje.

Toda ravno ta pretirana podobnost z vzorniki je tudi največja past albuma, zlasti za poslušalce, ki niso njegovi oboževalci. Predvidljivo.