Toži otroka!

Ta mesec so številni prebivalci Slovenije ugotovili, da so polnoletni otroci dolžni »po svojih zmožnostih« preživljati svoje starše, če ti »nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti«. Ta določba je v zakonu o družinskih razmerjih zapisana že od leta 1976, vendar sta jo dve spremembi socialne zakonodaje, sprejeti v zadnjih letih, naredili pomembnejšo.

Državna finančna pomoč revnim upokojencem se imenuje varstveni dodatek. Do leta 2012 je bil edini pogoj za njegovo pridobitev nizka pokojnina. »Država je prepoznala, da je imelo veliko žensk zaradi skrbi za družino krajšo delovno dobo,« prejšnji sistem opisuje sociologinja dr. Vesna Leskošek. Leta 2012 pa je socialna reforma, ki jo je pripravila vlada Boruta Pahorja, varstveni dodatek prenesla med socialne transferje. To je pomenilo, da so se pri njegovem dodeljevanju poleg dohodka starostnika upoštevali še njegovo premoženje ter dohodek in premoženje njegovih družinskih članov. Vendar tudi takrat ni večje pozornosti pritegnila desetletja stara določba o dolžnosti otrok, da preživljajo svoje starše. Ko je bil leta 2012 varstveni dodatek premeščen med socialne transferje, je namreč hkrati začelo veljati, da mora njegov prejemnik državi dovoliti zaznambo na nepremičnini, katere lastnik je. S tem je država zavarovala »kredit«, ki ga je dala revnim. Če namreč njegovi dediči po njegovi smrti niso državi vrnili, kar je dala revežu, je lahko država prodala nepremičnino. Večina ljudi ni hotela obremeniti dedičev, zato je število prejemnikov varstvenega dodatka po letu 2012 padlo s 46 tisoč na 9 tisoč.

Letos februarja je vlada odpravila zaznambo na nepremičnine, vredne manj kot 120 tisoč evrov. Mnoge, ki so v zadnjih tednih prav zaradi te spremembe prišli na centre za socialno delo prosit za varstveni dodatek, pa je presenetila 41 let stara določba.

Delavci na centru ne morejo prisiliti družine, da sklene dogovor o preživnini, a če dogovora ne sklenejo, »je možnost, da se vlagatelju zavrne pravica do varstvenega dodatka, napoti pa se jih tudi na možnost pravde na sodišču«, pojasnjuje Sendi Murgel iz skupnosti centrov za socialno delo. Vsemu temu se izognejo tisti revni, katerih otroci so revni. Kako se to ugotavlja, ni nikjer natančno določeno. Sendi Murgel pojasnjuje, da se »zmožnost preživljanja« ugotavlja za vsak primer posebej, enako kot pri otrocih, ki jih preživljajo starši. Torej se ugotovijo potrebe in na drugi strani sposobnost kritja teh potreb.

V prvih dveh tednih februarja so centri za socialno delo prejeli 3436 vlog za varstveni dodatek, od teh so jih doslej sprejeli 1635, zavrnili pa 1086. Po podatkih ministrstva za socialne zadeve jih je bilo samo deset zavrnjenih zaradi »neuveljavljanja preživnine«. Pomembno pa je tudi to, da preživnina, ki jo od otroka dobi starostnik, lahko pomeni, da ima potem previsok dohodek za uveljavljanje pravice do pomoči države.

»Skandinavske države ne poznajo dolžnosti otrok do preživljanja staršev,« opozarja Vesna Leskošek. »To ne pomeni, da otroci ne skrbijo za starše, le zakonskih posledic ni.« Res pa je, da so to bogatejše države, ki poleg tega za socialo namenijo večji delež bruto družbenega proizvoda kot Slovenija.