Antarktika, Antarktika!

Integral Antarktika (trije albumi v eni knjigi, 144 strani) je sestavljen iz parov. Dva raziskovalca, Scott in Amundsen. Dve ladji, Terra Nova in Fram. Dve ekspediciji, angleška in norveška, ki tekmujeta, katera bo prej osvojila južni tečaj. In dva zaljubljenca, Knut in Maureen, ločena na negostoljubni celini.

In to je le vrh ledene gore. Mnenja o stripu so različna oziroma je, če se izrazim geografsko, deležen ostre polarizacije. Zato bom namesto klasične recenzije raje priobčil dialog dveh pacientov*, ki sem ga nekega deževnega večera po naključju ujel v gravitacijskem polju Striparnice Buch v Ljubljani. Udeleženca sta imela Antarktiko v rokah, jo listala in se energično prerekala. Zagovornika bom poimenoval apologet (v nadaljnjem besedilu A), nasprotnika pa kritik (K). Njuni imeni nista pomembni, vsebina pogovora pa je.

A: »... si že videl tole?«

K: »Aha ...«

A : »A ni super, velik, razkošen, dobro stiskan ...? Ko ga odpreš in grejo risbe v živi rob, je tako, kot bi držal v rokah atlas.«

K: »Res je lep, o vsebini bi se pa dalo debatirati.«

A: »Ne vem, kaj bi še rad. Kolle je naš edini stripar, ki riše za Francoze, profesionalec od glave do pete. Strip je bil najprej objavljen v Franciji, pri ugledni založbi Glenat, zdaj pa še pri nas. A ni to uspeh?!«

K: »Vseeno je to generični strip. Francozi takih izdajo na tone. Nič pretirano izvirnega ni na njem.«

A: »Ah, izvirnost! Pri nas so vsi tako obsedeni z njo. Kaj se je zgodilo s starim dobrim pustolovskim stripom?! Meni se zdi, da Antarktika nadaljuje tradicijo popotnih klasikov, kot je Moby Dick ali zgodbe Jacka Londona.«

K: »Meni se zdi staromodna. Spominja na Hermannove stripe iz sedemdesetih in osemdesetih let. Tudi junak je podoben Bernardu Princu.« A: »To je lahko le kompliment. Poglej, kako Kolle obvlada množične prizore, kako natančno zriše ladje, pristanišča, živali, opremo, vprege, sekstant, vsak božji detajl ...«

K: »To je res, nima pa Hermannove napetosti, ekspresivnosti in surove energije.«

A: »Traparija! Strip je narisan tako realistično, kot bi nas postavil naravnost v leto 1910.«

K: »Aja?! Če je na južnem tečaju res minus 40 °C, zakaj potem nikomur ne gre bela sapa iz ust? Poglej, niti na eni sami sličici je ni!«

A: »Ma daj, pri milijonu detajlov si se zapičil v enega, ki ne klapa.«

K: »Tudi face ne klapajo.«

A: »Kako da ne?!«

K: »V osnovi so vse enake: oglata brada, oblika obraza, nos, postave, vse je isti ku ... fizis. Osebe se ločijo le po frizuri, barvi las, brkih, bradi ...«

A: »Pa kaj bi zdaj rad, Rembrandta? To je strip, tu veljajo stripovska pravila.«

K: »In barve ne klapajo.«

A: »Kako da ne?! Prav lepo je kolorirano.«

K: »Se strinjam, barve so kul, se pa tepejo z risbo. Risba je preobremenjena, preveč načičkana za kolor, včasih so me prav oči bolele.«

A: »Ni res! V prizorih na snegu je veliko praznin, strani so fino uravnotežene. Nekatere table so prave male kompozicijske mojstrovine.«

K: »Sneg malo rešuje stvar, vendar je Kolle preveč prizadeven risar.«

A: »Prvič slišim, da je to pomanjkljivost. Še kakšna pripomba?«

K: »Moti me, kako scenarist vleče bralca za nos. Junaka ves čas spravlja v nevarnost, tu pade v razpoko v ledu, tam bi s pasjo vprego kmalu zapeljal v morje, tu bi kmalu zmrznil v snegu, tam spet junakinja pade v prepad ... Vzorec je vedno isti: protagonist se znajde v smrtni nevarnosti, in ko je najbolj napeto, se prizor prekine in preskoči na nekaj drugega. Bralca seveda firbec matra, kaj se je zgodilo, čez čas pa ga scenarist milostno obvesti, da se ni zgodilo nič hudega. Teh lažnih alarmov je cel kup in mi grejo strašno na jetra!«

A: »Jaa, ampak priznati moraš, da je konec presenetljiv prav zaradi takega načina pripovedovanja. Če ni to zvito! Ha!« Ta del pogovora, kjer sta sogovornika analizirala konec stripa, bom preskočil, saj bodočemu bralcu ne želim pokvariti presenečenja. In kot rečejo v stripih, malo pozneje ...

K: »... poleg tega so liki psihološko tenki. Nimajo nobene globine. Na primer junaka, Knut in Maureen, njuna motivacija se mi zdi tako površna.«

A: »Kaaaj?! Ali obstaja še kakšna boljša motivacija od ljubezni?!«

K: »Nič ne izvemo o njiju. Vemo le, da sta mlada, lepa, pogumna in da se ljubita. On je odločni Belgijec, ona trmasta Škotinja, ki, bajdvej, zelo spominja na igralko Maureen O’Hara. To je vsa karakterizacija. Toda kdo je on v resnici? Zakaj ga ona ljubi? Kaj ju povezuje? Njun odnos je enodimenzionalen in neprepričljiv.«

A: »Sto mu gromova! Od kdaj je treba ljubezen analizirati? Ljubezen se zgodi in pika!«

K: »Vseeno je plehko, kot v ljubavnih vikend romanih. Med njima ni erotike ali strasti. Vse je tako platonsko, kot bi bil strip narejen za osnovnošolsko mladino. Razredne stopnje.«

A: »Vsi ljubezenski klasiki so brez seksa, pa so vseeno veliki. Si našel kaj seksa v Romeu in Juliji, Dr. Živagu ali Casablanci?«

K: »Ne bi šel tako daleč. Antarktika ima veliko bolj elementarne scenaristične težave.«

A: »Kaj že spet ...?« K: »Jezik. Veliko je nepotrebnega blebetanja, ki je namenjeno le temu, da se bralcu pojasni dogajanje. Stavki so dolgovezni in včasih nerazumljivi. Poglej za primer tale dialog med krmarjem in Amundsenom sredi divjega viharja na morju. Dež, bliski, valovi premetavajo ladjo, krmar pa kramlja: ‘Ni kaj reči ... ‘Fram’ se drži zares dobro krmilo, gospod Amundsen!’ Amundsen: ‘Sem mislil, da jo je Colin Archer izdelal samo za krmarjenje med ledenimi ploščami, ne pa tudi za spopadanje z bučečimi štiridesetimi!’ Se drži zares dobro krmilo? Bučečimi štiridesetimi? Kaj to pomeni? Le kdo tako govori?!« A: »Eh, kaj pa ti veš, kako so govorili na začetku 20. stoletja? Mogoče je to pač arhaični pomorski jezik.«

K: »Ma, daj no! Ali škriplje dialog ali pa prevod.« A: »S tabo se je nemogoče pogovarjati! Obešaš se na nepomembne podrobnosti, zanemarjaš pa celoto ... bogastvo podatkov, zgodovinski realizem in ...«

K: » ... nimaš pojma ...«

A: »... bedak ...« Počasi sem se naveličal prisluškovanja in se odstranil. Pacienta sta polemiko nadaljevala še dolgo v noč. Mogoče sta še vedno tam in dokazujeta vsak svoj prav. Upam le, da v debato nista vključila partizanov in domobrancev.

In vaš recenzent? Bo zgolj uporabljal tuje besede ali muksnil kaj svojega? Ima sploh lastno mnenje? Ima: Antarktiko je treba gledati v širšem kontekstu. Aleksander Buh, ki se je v kratkem času prebil v sam vrh domačega stripovskega založništva, se je lotil dolgoročnega, zahtevnega in ambicioznega projekta, v katerem predstavlja izbrane domače avtorje: začel je z mojstrom Mustrom, nadaljeval z lavreatom Lavričem, lunatičnim Lunačkom, usmiljenim Smiljanićem in sedaj še s kolosalnim Kollejem. Ko bo enkrat vse na kupu, bo to najbolj reprezentativna domača stripovska zbirka, kar jih je bilo. In ne glede na to, kaj si kdo misli o njem, kolega Kolle zagotovo sodi vanjo.

* Redni obiskovalec Striparnice Buch; oseba, tako obsedena s stripi, da to že vpliva na njeno duševno zdravje. 

Strip: Antarktika

Kdo: scenarij Jean-Claude Bartoll, risba Bernard Kolle, barve Vladimir Davidenko

Založba: Buch

Cena: 36 evrov

Strip lahko kupite tudi v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina).

Kdo je Bernard Kolle?

Vam je njegovo ime neznanka? Verjetno niste edini. A čeprav je odmaknjen od medijskega pompa, je trenutno edini slovenski stripar, ki ustvarja za zahteven francoski stripovski trg.

Letnik 1966, rodil se je v Slavonski Požegi, leta 1988 se je preselil v Ljubljano. Čeprav je njegovo ime za velik del javnosti neznanka, od stripa živi že skoraj 30 let. Že ko je bil otrok, si je rekel, da bo risal za francoski trg. Pot ga je vodila od licenčnega stripa Tom in Jerry (za hrvaški Vjesnik), prek nemške založbe Bastei do ameriškega Dark Horsa, nazadnje pa se mu je izpolnila dolgoletna želja in pristal je na francoskem stripovskem trgu, ki v mednarodnem kontekstu velja za ključnega. Gre za dosežek, ki je med slovenskimi striparji pred tem uspel le še Tomažu Lavriču.

Kolle je trenutno torej edini slovenski stripar, ki ustvarja za zahtevne Francoze. Osvojil jih je z izredno natančno risbo, sprva je z detajli pretiraval, tako da so mu celo Francozi svetovali, naj risbo poenostavi. Za francosko založbo Glenat je po scenariju zakoncev Agnes in Jean-Clauda Bartolla zrisal serial Diamanti (ki je izšel tudi pri nas), sledila sta aktualna Antarktika in Titanik. Zdaj, spet v navezavi s scenaristom Bartollom, se ukvarja s serialom Les Aventuriers du Transvaal (Pustolovci iz Transvaala), prva epizoda v Franciji izide to poletje. V Mladini pa bo začel kmalu v tedenskih nadaljevanjih izhajati njegov strip Malvazija in brancin.