»Če bi se vojna v Siriji končala jutri, bi se vrnil jutri«

»Bilo je povsem vsakdanje življenje, živiš v svojem stanovanju, študiraš, delaš, žuriraš s prijatelji, vsak dan se zgodi kaj novega, delaš pač vse, kar delaš, ko živiš.« Tako 22-letni Samer Arkawi opisuje svoje življenje v Siriji, preden se je tam začela revolucija, ki se je sprevrgla v dolgoletno vojno med vladnimi silami in uporniškimi skupinami.

Samer, ki je v Sloveniji uspešno zaprosil za azil v sklopu kvotnega sistema porazdelitve begunskega bremena med države članice EU, sicer v revolucijo ne verjame. Ne v revolucijo kot tako in tudi ne v sirsko revolucijo. »Ne vem, kako to vidijo drugi, ampak jaz to vidim tako. V trenutku, ko se je Sirija izrekla proti zahodni politiki, so se tam odločili, da jo bodo pridobili nazaj na svojo stran, za prijateljsko državo, drugega pojasnila za to ne vidim. Zahod noče, da bi bila Sirija zaveznica Rusije, saj mu to povzroča težave pri nadzoru nad Bližnjim vzhodom in tamkajšnjimi naravnimi viri. Ko se s sirsko vlado očitno ni bilo mogoče več dogovoriti, se je Zahod odločil, da bo svoje dosegel drugače.«

Z drugače ima v mislih od zunaj spodbujen notranji odpor zoper vladajoči režim v državi, sodelovanje zahodnih držav z radikalnimi skupinami in zagotavljanje finančne in logistične podpore za upor zoper vladajoči režim. Upor se je začel s t. i. civilno revolucijo za človekove pravice, ki je izkoristila resnične težave v Siriji. Veliko se je govorilo o svobodi, delitvi oblasti in koncu diktature. »Vedeli so, kako je treba s sirsko vlado, vedeli so, kako se bo odzvala. Kdor vsaj malo pozna delovanje sirskega režima, ve, kako nasilen je in kako se odziva na politične akcije, demonstracije in zahteve po velikih spremembah in spremembi režima. Sirska vlada ni le nasilna, pač pa tudi kriminalna v polnem pomenu besede. To so izkoristili sebi v prid.«

Mirnim demonstracijam, ki so trajale več mesecev, je sledil oborožen odpor. Pripadniki odporniških gibanj so začeli streljati na položaje vladnih varnostnih sil, te so se odzvale enako, sledile so žrtve in spopad se je začel. »Vse je potekalo, kot je bilo načrtovano, spor je postajal vse nasilnejši.«

»Že dva meseca iščem stanovanje ali sobo, pa je ne morem dobiti. Ko poveš, da si begunec, si si zapravil vse možnosti, da ti oddajo stanovanje.«

Samer ni pristopil k nobeni od strani. »Bil sem povsem proti obema stranema. Ker v trenutku, ko začneš govoriti o revoluciji, se to konča s spopadom, krvjo. Obe strani sta nasilni, obe izvajata zločine, tudi humanitarne zločine, in nisem podpiral nobene od njiju.« Ko je njegovo rodno mesto Damask zavzela uporniška vojska, so ga aretirali, ker je bil član neformalne mreže brez zaledja pri eni ali drugi strani, ki je pomagala beguncem, civilistom, ne glede na to, kdo jih je pregnal z domov. »Tega logično niso bili pripravljeni sprejeti ne na vladni ne na odporniški strani, vsak nas je obtoževal, da pomagamo beguncem nasprotne strani. Nazadnje sem pristal v rokah vladne strani in ta se je odločila, da moram vstopiti v njeno vojsko. Boriti se pa res nisem mislil, s tem bi počel vse, čemur nasprotujem.«

Z »donacijo« oziroma podkupnino vladni strani si je kupil mesec dni časa, da se vpiše v vojsko. V tem času ga še niso iskali in izkoristil ga je, da je ob pomoči tihotapcev odšel iz Sirije v Turčijo. Pot iz Turčije v Grčijo je bila precej težja. »Odšli smo s čolnom na začetku marca lani, bilo je mrzlo, res je bilo grozno, oboje, vreme in morje, a nazadnje nam je uspelo pristati na otoku Ios.« Razmere v Grčiji so bile, pravi, nore, saj so migracije resnično množične. V program relokacije oziroma prerazporeditve begunskega bremena med države članice EU se je prijavil takoj, saj so bile evropske meje tedaj dejansko že zaprte, a je kljub temu sedem mesecev čakal na kakršenkoli odgovor. Ko je ta prišel, so mu zgolj povedali, da bo premeščen v Slovenijo, kjer bo lahko zaprosil za azil.

O Sloveniji ni vedel tako rekoč nič. »Ko sem prevajalko vprašal, kje je ta država in kakšna je, je odgovorila, da ne ve. Več o Sloveniji so mi povedali trije prijatelji iz Nemčije, pri katerih sem nekaj časa živel v Grčiji. Bil sem malo v šoku, to je tako, kot bi vam kdo rekel, da boste dobili azil v Kuvajtu. Ne veste, kje to je in kako je tam.«

Nekateri strahovi, ki so se mu porajali ob odhodu iz Grčije v Slovenijo, so bili odveč, drugi so se potrdili. »Prvi dan, ko smo prišli, so nas za en dan zaklenili v neko sobo in nas spustili šele naslednji dan. Prišel sem po legalni poti, ne nezakonito, pa so me kljub temu zaklenili v sobo.« Odtlej so se nekatere stvari spremenile, status begunca je dobil v slabih treh mesecih, vpisal se je na ekonomsko fakulteto … Kljub temu, pojasnjuje, se še vedno zgodi, da mora ljudem razlagati, da je človek, tako kot oni. »Pred nekaj tedni smo v Mariboru sedeli za neko mizo z malo večjo družbo in neko dekle je razlagalo, da se boji, da jo bodo begunci, muslimanski moški, posilili. Velikokrat slišim tudi očitke, da sem prišel sem živet na račun Slovencev. Vse to so floskule, ki pa jih nekateri ljudje kar ponavljajo.«

Zdaj začasno živi pri enem izmed slovenskih prijateljev, saj je bilo stanovanje, kjer je prej najemal sobo, v požaru preveč uničeno, da bi bilo še primerno za življenje. »Že dva meseca iščem stanovanje ali sobo, pa je ne morem dobiti. Ko poveš, da si begunec, si si zapravil vse možnosti, da ti oddajo stanovanje.«

V času trajanja azilnega postopka je, kot vsi drugi prosilci za azil, bival v azilnem domu, na kar ga ne vežejo prijetni spomini. Med drugim je bil tudi med organizatorji protesta pred azilnim domom, s katerim so prosilci vlado (neuspešno) poskusili opozoriti na razmere, v katerih so se znašli. Razlogi za protest so se kopičili iz dneva v dan, pravi, »a potem se zgodi nekaj majhnega in ti poči film«. Po njegovih izkušnjah v azilnem domu ni lahko živeti, za marsikoga postopki trajajo predolgo, ljudje dobivajo številne negativne odločbe, pravila so zelo stroga, odnos administracije, varnostnikov in socialnih delavcev ni dober. Ni pravih tečajev slovenščine, ni programov integracije, ni psihološke pomoči. »Tam obtičiš, občutek imaš, da zapravljaš življenje, in si vedno bolj depresiven. Zdi se ti, da ti nekdo poskuša povedati, da pojdi v pekel. Predstavljajte si, da pobegnete pred vojno, potem pa obtičite v azilnem domu brez posebnega upanja za naprej.« Povod za dokončno odločitev o protestu so bili dogodki na enega večjih muslimanskih praznikov, ko je, pojasnjuje Samer, »tradicija, da se pripravi veliko hrane, mesa in se to razdeli ljudem. Tako so tudi slovenski muslimani pripravili pojedino za prebivalce azilnega doma, a varnostniki niso dovolili, da bi se hrana razdelila med ljudi. Res je bilo noro. Nastala je napetost med njimi in nami in naslednji dan smo se odločili za protest pred azilnim domom. Na naše zahteve se sicer ni nihče odzval.«

Glede na dosedanje izkušnje, ki jih je Samer imel v Evropi, pričakovano o Siriji govori precej lepše kot o Turčiji, Grčiji ali Sloveniji. V Siriji, pravi, je marsikaj, predvsem javne službe in socialna država, urejeno zelo dobro ali celo bolje kot v marsikateri evropski državi. »Nisem prišel iz revne, nerazvite ali necivilizirane države. Življenje v Siriji je dobro, seveda razen politike in vlade … A če bi moral izbirati, ali imam raje diktaturo, pokvarjen režim in dobro življenje ali pa politično svobodo, slabo gospodarsko ureditev in težko življenje, ne vem, kaj bi izbral.« »Mislite, da sem srečen, ker sem tu? Domovine ni tako lahko zapustiti, za to se ne odločiš kar tako. Če ne bi bilo vojne, bi še vedno živel v Siriji. Za odhod sem se odločil šele, ko so od mene zahtevali, da začnem pobijati ljudi. Moja družina, ki je ostala v Siriji, še ni na tej točki oziroma upam, da tudi ne bo.« Za družino, ki jo je pustil za seboj, ga sicer ne skrbi preveč. Časi, ko so za grehe ubežnikov plačevali (tudi) svojci, so v Siriji mimo. Po zakonu naj bi posledice dezerterstva čutil le ubežnik, v praksi pa tudi njegova družina. A tako je bilo morda še pred dvema ali tremi leti, ko so mladi začeli bežati iz Sirije, »recimo iz mesta pod nadzorom upornikov; potem je vladna stran, ko je to mesto spet osvojila, nadlegovala njihove družine in koga tudi aretirala. Zdaj tega ne počnejo več, saj ne morejo aretirati pol Sirije. Prej je to bil hud problem, češ, izdal si državo, a zdaj, ko beži vedno več ljudi, je to dejansko majhen problem glede na vse druge težave, ki jih ima vladna stran.«

»Domovine ni tako lahko zapustiti, za to se ne odločiš kar tako. Če ne bi bilo vojne, bi še vedno živel v Siriji. Za odhod sem se odločil šele, ko so od mene zahtevali, da začnem pobijati ljudi.«

Toda nekoč se bo tudi v Siriji vojna končala in Samer komaj čaka, da se bo to zgodilo: »Če bi se vojna v Siriji končala jutri, bi se vrnil jutri. Po mojem si nihče ne želi živeti zunaj domovine. Jaz sem jo zapustil zgolj zato, ker bi moral tam pobijati ljudi, tega pa ne bom počel.«