Sezona lova

Ob koncu februarja so častniki ameriškega imigrantskega in carinskega urada (Immigration and Customs Enforcement) izgnali 45-letnega Mehičana, ilegalnega priseljenca. Pripeljali so ga do meje in ga pospremili do mostu, ki – tam pri Tijuani – ločuje Ameriko od Mehike. Vsekakor, ta most ste videli v številnih filmih (npr. Ni prostora za starce), toda za izgnanega Mehičana je postal most vzdihljajev – z mostu je namreč takoj, ko je stopil nanj, skočil v smrt. Kot je poročal spletni portal The Hill, so ob njem našli plastično vrečko, v kateri je bilo vse njegovo imetje. »Nočem nazaj v Mehiko,« je kriknil. A nič čudnega, da se ni hotel vrniti v Mehiko – moški, ki je raje umrl, kot pa da bi se vrnil v Mehiko, je bil iz Sinaloe, mehiške zvezne države, ki jo že leta terorizira in brutalizira razvpiti narkokartel.

Tako rekoč sočasno so častniki imigrantskega urada vstopili v teksaško bolnišnico (Fort Worth), in kot je poročal AlterNet, uklenili pacientko, salvadorsko ilegalno priseljenko, ki ima možganski tumor – to je bil tudi razlog, da se je zdravila v tej bolnišnici. Ne da je to kaj spremenilo. Častniki imigrantskega urada so jo mirno – no, na silo in brez milosti – zvlekli z bolniške postelje ter jo odpeljali v zbirni center, od koder jo bodo izgnali v Salvador. Za vsak primer ji niso vklenili le rok, temveč tudi noge.

Nedaleč stran, prav tako v Teksasu, so častniki imigrantskega urada pridrveli na sodišče ter, kot je poročal Guardian, prijeli in vklenili žensko, ilegalno priseljenko, žrtev družinskega nasilja, ki je iskala pravno zaščito pred nasilnim možem. Še huje, prijeli in vklenili so jo le nekaj trenutkov po tem, ko ji je sodišče odobrilo pravno zaščito pred nasilnim možem, ki jo je »tepel, brcal in davil, vanjo pa je vrgel tudi nož«. Vklenili so njo, ne pa njega.

Klici na pomoč ne bodo pomagali. Ravno nasprotno: klici na pomoč bodo Trumpovo administracijo le še dodatno podžgali ter jo utrdili v prepričanju, da ima prav.

Vse to je v popolnem sozvočju s Trumpovo predvolilno in predsedniško retoriko ter dikcijo njegovega izvršnega povelja o izgonu ilegalnih priseljencev. Je bilo treba bolnico, ki ima tumor, zvleči z bolniške postelje? Je bilo treba žensko, ki je iskala pravno zaščito pred svojim nasilnim možem, zvleči s sodišča? Absolutno! To je svarilo vsem preostalim ilegalnim priseljencem – to je znak, da Trumpova administracija misli resno. Da je ne bo nič ustavilo. Da bo šla do konca. To, da so uklenili nemočni ženski, žrtev hude bolezni in žrtev moškega nasilja, je še toliko bolje: Hej, če že z ženskami počnemo takšne reči, kaj bomo počeli šele z moškimi, ki so v Ameriki ilegalno! Če bo treba, jih bodo zvlekli s smrtne postelje.

Stroj za deportiranje, ki ga je Donald Trump podedoval od Baracka Obame, je začel mleti in prehajati v svojo industrijsko – »steroidno«, kot pravi Cesar Vargas, newyorški odvetnik in ilegalni priseljenec (ki je v Ameriki že vse od svojega petega leta) – fazo, ki kaže, da bo Trump ilegalne priseljence preganjal in izganjal, trpinčil in gnjavil, demoniziral in kriminaliziral brez milosti in brez nians, da se bo agresivno – s silo, lisicami ipd. – spravil tudi na najbolj ranljive, zlorabljene, bolne in na pol mrtve. Izgon čaka tako ilegalne priseljence, ki so v Ameriki že 20 let, in otroke, ki so v Ameriko prišli sami, brez spremstva, kot »sanjače«, najstnike, ki so odrasli v Ameriki.

Klici na pomoč ne bodo pomagali. Ravno nasprotno: klici na pomoč bodo Trumpovo administracijo le še dodatno podžgali ter jo utrdili v prepričanju, da ima prav in da je treba na polno in z vso silo državne represije izgnati vse ilegalne priseljence, tako tiste, ki so zagrešili kako kaznivo dejanje, kot one, za katere se le zdi, da ogrožajo varnost in red. Vsi ilegalni priseljenci so pač kriminalci, ker so v Ameriki ilegalno, zato lahko izgon doleti vsakogar – fatalni in dejansko povsem subjektivni prst imigrantskega in carinskega urada lahko po novem pokaže na kogarkoli.

Naj jih bo strah! Naj jih bo zelo strah! Ne morejo se skriti, našli jih bomo – doma, v bolnišnicah, na sodiščih! Vsakogar bomo zlomili! Kar kaže tudi primer Mehičana, ki je po izgonu naredil samomor. Zlomili so ga – ni dvoma. Niti drona jim ni bilo treba poslati. Lahko si mislite, kakšne bodo posledice tega zastraševanja: če bo ilegalna priseljenka zbolela, ne bo smela v bolnišnico, ker jo bodo prijeli in vklenili. In če jo bo mož pretepal, brcal in davil, ga ne bo smela prijaviti, ker jo bodo prijeli in vklenili. S tem Trump ubije dve muhi na en mah: ilegalne priseljence in ženske. Ženska, ki išče pravno zaščito pred nasilnim moškim – tega v Trumpovi spet veliki Ameriki ne bo več. Komik Jimmy Kimmel, voditelj letošnje podelitve oskarjev, se je pred časom v svojem TV-šovu Jimmy Kimmel Live! pošalil: »Donald Trump podpira mučenje zapornikov, kar je slaba novica za Melanio.« A to ni več šala. Trump očitno podpira tudi mučenje ilegalnih priseljencev.

Stroj za deportiranje pod Trumpovo pospešitvijo postaja invazijski, vse bolj deregulirani stroj za sejanje strahu (in panike in paranoje in histerije), ki naj bi druge odvračal od ilegalnega priseljevanja v Ameriko in ki obenem ne pušča nobenega dvoma, da lahko z ilegalnimi priseljenci počneš, kar hočeš, da Amerika za ilegalne priseljence ni več varna in da pravna država zanje ne velja, demokracija pa tudi ne. Le zakaj bi veljala? Ksenofobija, šovinizem in etnonacionalizem so za Trumpa edine zveličavne oblike demokracije. Vse ostalo je fake news.

Republikanci v številnih zveznih državah na hitro vlagajo predloge nove zakonodaje, s katero naj bi ustavili protestno gibanje in ki protestnikom grozi z ječo, s plačilom stroškov policijskega varovanja protestnega shoda ter celo zaplembo premoženja.

Ko se sproži stroj za deportiranje in ko se prelevi v stroj za sejanje strahu, panike, paranoje in histerije, okuži vso družbo, tako da se represivni staccato ne seli le po hierarhiji poveljevanja, od politične oblasti do organov pregona, od zgoraj navzdol, ampak zalije in prevzame tudi povsem navadne ljudi, ki se prelevijo v male, šovinistične, ksenofobične, patriotske, ovaduške izganjalce ilegalnih priseljencev – in priseljencev nasploh. Ne pozabite: tiste dni, ko je ilegalni priseljenec skočil z mostu in ko so ilegalni priseljenki vklenili na bolniški postelji oz. sodišču, je v Kansasu neki belec, eksvojak, ustrelil dva Indijca, sicer inženirja pri podjetju Garmin, ker je bil prepričan, da sta ilegalna priseljenca z Bližnjega vzhoda. Nista bila, toda enega je ubil, drugega pa ranil, ko je skušal kar osebno poskrbeti za njun izgon. »Izginita iz moje dežele,« je kričal. Ni bil prvi, ki je Trumpov zakon vzel v svoje roke. In ni bil zadnji. Zakoni, represija in vigilantska »budnost« potujejo viralno – kot fake news.

In kar je najbolj noro: Trump je sprožil kopico izvršnih povelj, s katerimi je stresel in šokiral Ameriko, povzročil brezmejno trpljenje, razdejal in uničil življenja in kariere milijonov, toda New York Times ga je nedavno opisal kot človeka, ki zvečer že ob pol sedmih v kopalni halji blodi po Beli hiši, začudeno, na pol lunatično pogleduje okrog sebe, kliče sodelavce in jih sprašuje, ali je za Ameriko boljši močan ali šibek dolar, tvita in obsedeno gleda televizijo, predvsem informativne programe. Spletni portal Politico pa je to dopolnil, ko je razkril, da se njegovi sodelavci na vse pretege trudijo, da ga ne bi pustili samega – če je sam, namreč stalno in manično tvita. Tvita pa zato, ker se mu zdi, da ljudstvo ni dovolj odzivno – da ga torej ne opazi. Na vsak način hoče biti opažen, hvaljen, slavljen in občudovan – ko gleda informativne programe, v katerih ga kritizirajo ali smešijo, pobesni, zato delajo vse, da bi ga zamotili in odvrnili od gledanja teh »negativnih« programov in tvitanja.

Še več: stalno mu kažejo tiste TV-programe in spletne portale (Breitbart News, Fox News, Daily Caller, Infowars), ki ga hvalijo in slavijo. Trump spominja na diktatorje, ki hočejo slišati le dobre, pozitivne novice, tako da njihovi podrejeni potem novice čistijo, prirejajo, glancajo in frizirajo. Diktatorju posredujejo le to, kar hoče slišati.

In če malce bolje pomislite, so na tisti razvpiti maratonski tiskovni konferenci, popolni blodnji, ki jo je imel Trump pred dvema tednoma (»To bi moral Trump početi pri svojem terapevtu, ne pa pred kamerami,« je rekel neki republikanski senator), spregledali prav ta diktatorski moment. Ko se je začel Trump hvaliti, da je na volitvah osvojil največ elektorskih glasov po Ronaldu Reaganu, mu je Peter Alexander, poročevalec TV-mreže NBC, rekel, da to ni res – Obama jih je leta 2008 osvojil 365, leta 2012 pa 332, potemtakem precej več kot Trump (304). Trump je hitro odvrnil: »Mislil sem na republikance!« Pa mu je Alexander pojasnil, da jih je George H. W. Bush – Bush starejši, republikanec – leta 1988 osvojil 426. Nakar je Trump dahnil: »Kaj pa vem. Takšne podatke so mi dali.« In tu je bil trik: vsi so se potem obesili na laži, ki jih je izrekel Trump, ne pa na resnico, ki jo je izrekel – njegovi podrejeni so mu očitno dali podatke, ki jih je hotel slišati. Slišati pa je hotel, da je največji in absolutni zmagovalec, da je brez konkurence, da je car carjev, da je bila njegova zmaga zgodovinska, da so ljudje nori nanj, da je torej osvojil največ elektorskih glasov po Reaganu. »Takšne podatke so mi dali.« In ker mu dajejo le podatke, ki jih hoče slišati, ni čudno, da medije, ki objavljajo prave, a diametralno nasprotne podatke, razglaša za »fake news« in »sovražnike ameriškega ljudstva«. Podrejeni pa mu verjetno dajejo tudi prirejene, sfrizirane podatke o ameriški ekonomiji, položaju srednjega razreda, brezposelnosti in kriminalu, ki kažejo, da je Amerika v najhujši krizi doslej in da je, kot je sam rekel, od Obame podedoval »kaos«. In te podatke o krizi, ki je ni, in kaosu, ki ga ni, mu prirejajo in dajejo zato, da bi imel potem lažje občutek, da je to krizo rešil in ta kaos odpravil, navsezadnje, tako hudo »krizo« in tako velik »kaos« lahko reši le genij, kot je on.

Toda s tem, ko rešuje krizo, ki je ni, in odpravlja kaos, ki ga ni, je ustvaril prav krizo in kaos – in to rekordnih, zgodovinskih, neverjetnih razsežnosti. Bolj ko »rešuje« krizo in bolj ko »odpravlja« kaos, hujša sta kriza in kaos. In živo si lahko predstavljate, kakšne podatke mu dejansko dajejo podrejeni, če je slavnostno oznanil, da je bil njegov prvi mesec v Beli hiši popoln in kompleten uspeh, ja, zgodovinski uspeh. Točno: krizo je rešil – in kaos odpravil – v enem mesecu!

Je kaj bolj perverznega in bolnega od tega, da ima Amerika v Beli hiši človeka, ki misli, da je popoln in kompleten uspeh to, da izdaš povelja o množičnem izgonu ilegalnih priseljencev, gradnji masivnega zidu in prepovedi priseljevanja iz sedmih muslimanskih dežel? Od človeka, ki misli, da so povelja o množičnem izgonu ilegalnih priseljencev, gradnji masivnega zidu in prepovedi priseljevanja iz sedmih muslimanskih dežel uspeh (in ki trdi, da je s prepovedjo priseljevanja sirskih beguncev Ameriko odrešil terorizma, ker da teroristi prihajajo pod krinko beguncev, pa četudi je Cato, konservativni think tank, izračunal, da je verjetnost, da Američan postane žrtev terorista, ki je v Ameriko prišel kot begunec, le 1 proti 3,64 milijarde!), lahko pričakuješ le najslabše, kaos in katastrofe.

Trumpova politika ima hudo kolateralno škodo, strašne učinke. Organizacija Southern Poverty Law Center je nedavno objavila poročilo, v katerem ugotavlja, da so v Ameriki po Trumpovi izvolitvi dramatično poskočili sovražni govor, zastraševanje, nadlegovanje in brutaliziranje – tudi v šolah in študentskih naseljih. Klima, ki jo je ustvaril Trump, je pogubno vplivala na šolsko klimo. Vici o latinskoameriških dijakih ali študentih, ki »morajo domov«, so tako vsakdanji kot vprašanje: »Si legalen?« Številni starši, ilegalni priseljenci, svojih otrok ne pustijo v šolo – v Arizoni so nekatere iz strahu pred prijetjem in izgonom celo izpisali iz šol. Številni ilegalni priseljenci – recimo kmetijski delavci v Kaliforniji, kot piše New York Times, si ne upajo več na delo. Šolarji iščejo psihoterapevtsko pomoč, ker jih mučijo strah pred izgonom, tesnoba, depresija. Ne morejo se več koncentrirati. Le kako bi se lahko? Med udeleženci velike letne konference konservativcev (Conservative Political Action Conference), na kateri je Reagan govoril trinajstkrat in na kateri je imel Trump svoj prvi pravi politični govor (ta konferenca je pač inkubator novih konservativnih zvezd, novih konservativnih idej ipd.), je bil tudi razvpiti, kičasti lovec na glave Duane Chapman, alias Dog the Bounty Hunter, ki mu je resničnostni šov – ja, Dog the Bounty Hunter – pred časom propadel, tako da je prišel verjetno preverit, kako dober biznis bi lahko bil lov na glave ilegalnih priseljencev. Ker je rekel, da Trump ne bi postal ameriški predsednik, če tako ne bi hotel Bog, je strah pred tem, da bodo ilegalne priseljence vrgli tudi lovcem na glave in drugim »psom«, povsem upravičen.

Trump ustvarja klimo, v kateri se belskim nacionalistom in nativistom zdi, da imajo po novem pravico, da se ob srečanju z ilegalnim priseljencem ustrašijo za svoje življenje – in da se prelevijo v patriotske lovce na glave. Belci zato tiste, ki niso bele polti, verbalno in fizično napadajo, jih naganjajo domov, jim uničujejo stanovanja, jih razglašajo za kriminalce (pa četudi opravljajo le dela, ki jih »čisti« Američani nočejo), psujejo istospolne in transspolne, mošeje in muslimane oblegajo s strupenimi pismi (»vi ste Satanovi otroci«, »ogabni umazanci« ipd.), lepijo ekstremistične posterje, mahajo s fašistoidnimi simboli in trosijo šovinistične letake, ženskam – mlajšim in starejšim – pa grozijo, da jih bodo »po pički«. Pač v slogu Trumpa, ki je rekel, da lahko »žensko vedno zgrabiš za pičko, če si slaven«.

Belci, ki Azijkam in muslimankam grozijo, da jih bodo »po pički«, sicer niso slavni, toda ker so belci, imajo občutek, da so slavnejši od priseljencev. Napadalci, prepričani, da »politični korektnosti« zadajajo smrtni udarec, se običajno sklicujejo kar neposredno na Trumpa ali pa kot bojne krike uporabljajo njegove fraze. Klima, ki jo pakira Trumpova retorika, ozaljšana z največjimi hiti »alternativne desnice«, pač v Ameriko vrača neandertalsko prepričanje, da si ženske »skrivaj« želijo, da bi bile posiljene (in tepene), da si to tudi zaslužijo, da je bila ženska emancipacija huda napaka, da je rak sprejemljivejši od feminizma, da kontracepcija ženske dela neprivlačne in nore in da je treba debele ženske zavreči, ker ne skrbijo zase.

Združenje ameriških psihologov (American Psychological Association) je objavilo izsledke raziskave (»Stres v Ameriki«), ki je pokazala, da Trumpova izvolitev dobesedno uničuje in pohablja mentalno zdravje Američanov – 70 odstotkov Afroameričanov, 56 odstotkov Latinskoameričanov, 42 odstotkov belcev in 58 odstotkov milenijcev pravi, da je Trumpova izvolitev ključni vir njihovega stresa, pa tudi tesnobe, glavobolov in depresije. In Trump to, kar jih najbolj stresa, ponavlja vsak dan – v tvitih, na tiskovnih konferencah, shodih.

Trumpovih žrtev je vse več. Tudi med Judi. Trump, čigar najljubša hči, Ivanka, se je po poroki z Judom spreobrnila v judovsko veroizpoved, je s tem, ko je – že med predvolilno kampanjo – koketiral z antisemitskimi simboli in frazami in ko v svoji poslanici ob dnevu spomina na žrtve holokavsta Judov sploh ni omenil, ustvaril moralni kontekst, v katerem je antisemitizem postal »spet velik«. Kopici judovskih centrov so po njegovi inavguraciji grozili z bombnimi atentati, v St. Louisu so oskrunili judovsko pokopališče in podrli več kot 100 nagrobnikov, v Montani so začeli neonacisti kar povprek terorizirati Jude, novinarje judovskega rodu ves čas bombardirajo z antisemitskimi tviti (in mejli), v Južni Karolini pa so prijeli moškega, ki se je odpravljal na strelski pohod – kot je rekel, je skušal pobiti čim več Judov, pač po vzoru Dylanna Roofa, apokaliptičnega rasista, ki je pred dvema letoma v južnokarolinski cerkvi pobil devet črncev.

Ja, antisemitizem se spet normalizira. In ko je Trump poročevalcu judovskega tednika Ami, ki ga je na tiskovni konferenci vprašal, zakaj ne obsodi antisemitizma, rekel, naj bo tiho (»Molči! Molči! Molči!«), in mu obenem očital, da je »lažnivec«, ki mu je zastavil »odvratno« vprašanje, so neonacistični in antisemitski portali – npr. Daily Stormer (in kakopak David Duke, nekdanji firer Kukluksklana) – bučno triumfirali, češ da je bil Trump »amazing«, da v življenju niso videli še ničesar boljšega in da imajo »vsi že dovolj teh Judov«, ki naj bodo še veseli, da »antisemitizem ni več to, kar je bil«.

Ponekod skušajo z novo zakonodajo zaščititi voznike, ki bi z avtom »po nesreči« zadeli, povozili in ubili protestnika.

Trump – predsednik, ki ob pol sedmih po Beli hiši blodi v kopalnem plašču, predsednik, ki mu politiko diktirajo konspirologi, predsednik, ki ne loči med fakti in fikcijo, predsednik, ki kaže hude znake emocionalne nestabilnosti, predsednik, ki očitno ni sposoben opravilne racionalnosti – seje teror. Še več: da bi ga ljudje slavili in občudovali, je pripravljen uničiti Ameriko. Da bi ga ljudje slavili in občudovali, je pripravljen povzročati brezmejne bolečine in brezmejno trpljenje.

Po Ameriki se širi antitrumpovsko odporniško gibanje. Ali bolje rečeno: nikoli v zgodovini ni še proti nobenemu ameriškemu predsedniku tako hitro zrasel odpor takšnih razsežnosti. Vrstijo se množični protesti, huronski marši in shodi (Ustavite Trumpa!), na katerih terjajo ustavno obtožbo proti Trumpu (impeachment), prirejajo Trumpove »lažne« pokope, President’s Day so prelevili v protestni Not My President’s Day, na letališčih so množično podprli tiste, ki jih zaradi Trumpovega izvršnega povelja niso spustili v Ameriko. V Kaliforniji se vse bolj krepi gibanje (Yes California, California National Party), ki terja odcepitev Kalifornije, »progresivnega raja« (kar ni ravno za lase privlečeno, če pomislite, da je Kalifornija – z vsem tistim kmetijstvom, turizmom, Silicijevo dolino in Hollywoodom – šesta največja ekonomija na svetu, tako da ni več »premajhna za republiko in prevelika za norišnico«), tisto letno konferenco konservativcev (Conservative Political Action Conference) pa so minirali protestniki, ki so mahali z ruskimi zastavami, na katerih je pisalo »Trump« (napis »Naredimo Rusijo spet veliko« na njihovih majicah prav tako ni bil spregledan). Mestne hiše (Town Halls), v katerih so se republikanski senatorji in kongresniki prejšnji teden družili s svojimi volivci, so se – bombastično, v živo, pred TV-kamerami – prelevile v prave bojne cone antitrumpovskega besa, ki so ga, kot smo videli, bruhali tudi najstniki in otroci. Nekateri senatorji in kongresniki so morali bežati in se skrivati, drugi se iz strahu sploh niso prikazali. 

Trump je takoj tvitnil, da so ti republikanski volivci v resnici le »plačani protestniki«. Kaj si misli o protestnikih (zanj so vsi, ki mu nasprotujejo, itak le »plačanci«), pa je povedal že na predvolilnih shodih – ko so se pojavili protestniki, je svoje fene pozval, naj z njimi fizično obračunajo, rekoč: »Jaz vam bom plačal odvetnike!« In res, ko je potem neki njegov fen na predvolilnem shodu v Fayettevillu (Severna Karolina) pretepel črnskega protestnika, je Trump – vidno navdušen nad »strastnostjo« svojih fenov – obljubil, da mu bo plačal odvetnika.

A potem si je Trump rekel: le zakaj bi svojim fenom, ki garbajo protestnike, plačeval odvetnike, če pa jih lahko plačuje država? In v duhu Trumpove retorike so začeli zdaj republikanci v številnih zveznih državah – od Minnesote, Iowe in Michigana do Indiane, Kolorada in Arizone – na hitro vlagati predloge nove zakonodaje, s katero naj bi ustavili protestno gibanje in ki protestnikom grozi z ječo (če bodo blokirali ceste, ekonomijo ipd.), s plačilom stroškov policijskega varovanja protestnega shoda ter celo zaplembo premoženja. No, zaplembo premoženja naj bi po novem tvegale tudi protestne organizacije. Kar seveda pomeni, da skušajo proteste, demonstracije in državljansko nepokorščino na vsak način kriminalizirati – zakonodajo, s katero bodo preganjali protestnike, bodo »približali« zakonodaji, s katero preganjajo kriminalce (v Arizoni celo zakonodaji, s katero preganjajo teroriste).

V času, ko republikanci v dvaintridesetih zveznih državah povsem nadzirajo zakonodajno oblast (demokrati zakonodajno oblast povsem nadzirajo le v šestih zveznih državah), tako da lahko Trumpa okličejo za papeža, če hočejo (no, če popolno zakonodajno oblast prevzamejo še v šestih državah, lahko ustavo napolnijo z amandmaji, ki bodo Ameriko spremenili v neoliberalno verzijo teokracije), postaja protest vse večje tveganje. Ta, ki bo protestiral, bo ogrozil svojo varnost – in celo svoje življenje. Dobesedno: ponekod skušajo z novo zakonodajo zaščititi voznike, ki bi z avtom »po nesreči« zadeli, povozili in ubili protestnika.

Ti predlogi novih zakonov so povsem v skladu tako s Trumpovo vizijo »reda in zakona« kot s Trumpovimi pozivi k obračunu s protestniki in sploh vsemi, ki mu nasprotujejo. Ob lovu na ilegalne priseljence se odpira tudi sezona lova na protestnike.

Norost, odeta v kopalni plašč, se širi navzdol. A v deželi, ki ima največ zapornikov na svetu, toliko kot nekoč Stalinovi gulagi, to niti ni težko.