Nina Šenk, skladateljica

Pred mesecem dni je za skladateljsko delo v zadnjih dveh letih prejela nagrado Prešernovega sklada. Ta je bila najprej priznanje njej sami, a gotovo tudi znak, da sodobna klasična glasba pri nas morda naposled dobiva zasluženo pozornost.

To si zasluži že zgolj, če naštejemo nekatere njene dosežke. Njene skladbe so izvajali člani newyorških in berlinskih simfonikov, London Sinfonietta in Ensemble Modern. Njena glasba se je slišala v berlinskem Konzerthausu, v newyorškem muzeju moderne umetnosti MoMa, pa na pomembnih festivalih, kot sta newyorški filharmonični bienale in salzburški Festspiele, ter na mnogih drugih uglednih prizoriščih po vsem svetu. Ja, pri pravkar dopolnjenih 35 letih se lahko pohvali z resnično impresivno kariero.

Glasbo piše že petnajst let, a zaradi posebnosti naše sodobne klasične scene jo še vedno uvrščajo med mlade skladatelje. Tudi zato, ker sodi v generacijo, ki z redkimi izjemami za zdaj še nima pravih naslednikov, izobrazbo in izkušnje pa si je praviloma nabirala v tujini. Sama je izbrala akademijo v nemškem Dresdnu. »V času mojega študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani so na tiste, ki nas je zanimala sodobna glasba, gledali z veliko zadržki. Glasba, ki je nastala v zadnjih 50, 60 letih, je bila povsem spregledana,« pojasni svojo odločitev.

Medtem so se razmere, zlasti kar zadeva program in profesorje, popravile. A še vedno je premalo posluha za sodobno glasbo pri študentih. Nobena skrivnost ni, da drznejšim študentom kompozicije v času njenega študija ni uspelo najti kolegov, ki bi njihovo glasbo sploh izvajali. Sama teh težav ni imela. »Ob študiju sem tudi inštruirala in to smo potem kompenzirali tako, da so inštruiranci izvajali moje skladbe,« se spominja z nasmeškom.

Ja, to, da doživijo izvedbo svojih skladb, je eden ključnih pogojev za razvoj skladatelja. Njej se je nov svet odprl v Dresdnu, kjer so vsi študentje morali izvajati tudi sodobno glasbo. Prelomnica pa je bilo leto 2004, ko je na festivalu Young Euro Classic za Koncert za violino in orkester (v izvedbi violinistke Anje Bukovec) prejela evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo. »Prej so moje skladbe izvajali skoraj le v okviru ljubljanske akademije, potem pa sem se znašla v veliki koncertni dvorani sredi Berlina, dobila nagrado in imela nagovor pred napolnjenim avditorijem,« se spomni.

Po končanem podiplomskem študiju v Dresdnu je mojstrski študij nadaljevala v Münchnu pod mentorstvom cenjenega skladatelja, dirigenta in profesorja Matthiasa Pintscherja. »Všeč mi je bilo, da nas je spodbujal, da najdemo nekaj svojega, izčistimo svojo govorico in da smo vsako sekundo glasbe prepričani, kaj želimo z njo povedati,« pravi o njem. Pintscher, ki od leta 2013 vodi znameniti (Boulezov) Ensemble InterContemporain, ji je pomagal tudi ob prodoru na tuji trg in menda ga priložnostno še vedno rada povpraša za kakšen nasvet.

Navdih oziroma iztočnice za pisanje glasbe je sprva iskala v literaturi, najraje pri Hesseju in Endeju. Zdaj se pogosteje opre na svoja, tudi družbenokritična opažanja sveta. Pred petimi leti je dobila naročilo za skladbo, ki bi orisala razpoloženje v Sloveniji. Obrnila se je na Društvo slovenskih pisateljev in uporabila tekste iz romanov, dram, pa tudi posebej za to skladbo napisanih kratkih misli 23 domačih pisateljev. Nastalo je odmevno delo Dvajset v pet, katerega sporočilo je aktualno še danes.

V lepem spominu ji je ostala tudi skladba za ugledni salzburški festival Festspiele. Vsak od sodelujočih skladateljev je kot motiv dobil eno od skulptur, razstavljeno v Salzburgu. Njej je pripadlo kritično in samoironično delo Samoportret iz vloženih kumaric Erwina Wurma. Dolgo je tuhtala, kako kumarico upodobiti v glasbi, potem pa je njenega avtorja prosila za kratek zapis na to temo. Ta je bil preveč ekscentričen za festivalsko občinstvo, zato je tekst na koncu priredila, je pa to dokaz, koliko premisleka vloži že zgolj v zasnovo kompozicije.

Največ ji pomeni odziv občinstva, zato pogreša priložnosti za pristen stik z njim. »V Nemčiji sem pred koncertom večkrat dobila možnost, da sem občinstvu na enostaven način, brez filozofiranj in muzikološke terminologije, predstavila svoje skladbe. Brez tega se lahko pojavi zmoten vtis, da je sodobna glasba namenjena neki zaprti skupnosti,« je prepričana. To navidezno vrzel zdaj briše tudi kot programska vodja Ateljeja društva slovenskih skladateljev. O tem, da tovrstna glasba ni namenjena le stroki, pa se lahko prepričate tudi v Slovenski filharmoniji, Cankarjevem domu, na festivalu Slowind, serialki Predihano in podobnih dogodkih, kjer redno izvajajo tudi njene skladbe.

In če bi ji raje prisluhnili doma? Založba ZKP RTV Slovenija je te dni izdala zbirko njenih del na štirih zgoščenkah, Art, Dreamcatcher, Quadrum in Dialogues & Circles, ki ponujajo izvrsten vpogled v njeno glasbo. Kmalu bo dostopna tudi prek trgovine iTunes.