Male sive celice za odrasle

Televizijski kvizi so lahko vrhunec zabavnega programa ali pa nekaj, kar še za spremljavo ob likanju ni uporabno. Domači programi so zadnje čase sledili predvsem slednjemu, na nacionalki so pred osrednjo informativno oddajo na primer uvrstili kviz Vem!, kjer katatonični voditelji in na gumbih naslonjeni gostje bolj ugibajo, kako se kakšna beseda črkuje, kot pa da bi se dejansko ukvarjali s poznavanjem trivialnosti, ki jih kvizi praviloma zahtevajo. Čeprav je Vem! v neuglednem terminu, bi se lahko na primer zgledoval po hrvaški Potjeri (Zasledovanje), kjer je poleg znanja potrebno tudi nekaj hazardiranja in skupinskega taktiziranja. In v kateri so najtežja vprašanja tista o Sloveniji.

Popravni izpit se je tako ponudil s kvizom Kdo bi vedel s Sašo Jerkovićem, športnim novinarjem, ki je po tistem, ko ni mogel zadržati smeha ob branju novice o teku z ženo čez ovire, verjetno postal primeren še za razvedrilni program. Po že omenjeni žalosti od kviza Vem! je zdaj voditelj kviza, posnetega po licenci, ki je na prvi pogled videti kot varčevalni ostanek kviza Moja Slovenija, le z manj evforičnega prepevanja in plesanja. Dva tabora s svojim kapetanom in občinstvom v zaledju se spopadeta v poznavanju vsega, občinstvo zmagovalne ekipe pa si po oddaji razdeli priigrani denar. Tokrat je vsak v zmagovalnem taboru dobil 75 evrov v bonih za trgovino. Časi Milijonarja so očitno že zdavnaj mimo.

Sodeč po izjavi Nine Ivanič, ki je v drugi oddaji pripomnila, da takih vprašanj ni pričakovala, hkrati pa mora ves čas razmišljati, kaj pametnega in zabavnega bo ob tem rekla, je naloga tekmovalcev predvsem v tem, da pokajo vice, sproti pa morda uganejo pravilni odgovor na vprašanja, ali ime Kekec izvira iz besede kakec, ali pa, kako sipin samec odganja tekmece, medtem ko jim odgovore na bolj praktična vprašanja že skoraj v slogu novih Malih sivih celic pokaže Mario Ćulibrk. V kvizu ni nič pretirano groznega, a tudi ne pretirano zabavnega, sploh ker je breme pokanja vicev v celoti padlo na ubogega Matjaža Javšnika.

Po drugi strani pa je dežurni šaljivec v oddaji Tednik očitno kar njen urednik Igor Pirkovič. Če smo mislili, da bo pesem o Melaniji Trump njegov zadnji pesniški vložek v oddaji, je v ponedeljek postregel z novim. Skladbo Ujetega popravka tožba je Pirkovič napisal za prispevek o tožbi, ki jo je na prvi stopnji dobil Milan Aksentijević glede pravice do popravka ob predvajanju arhivskega posnetka prispevka Rosvite Pesek. Seveda se Pirkovič ni potrudil, da bi imel v prispevku koga, ki bi razložil, zakaj je sodišče pritrdilo nekdanjemu generalu JLA, raje je povabil Tina Mamića, ki evidentno ne razume instituta pravice do popravka, saj je postregel s primerjavama, da bi se tudi potomci Poncija Pilata lahko pritožili na branje odlomka iz Svetega pisma, in da ob prenosu maše ne bomo več smeli brati evangelija, ker kdo ve, če se ne bo kdo prepoznal v njem.

Res, kdo bi vedel, kaj početi s popravki pri maši, nacionalka pa bi se lahko držala preprostejšega pravila: več vicev v kvizih, manj zabave v informativnem programu.