O politiki na Zahodu odločajo družabna omrežja

Danes, v času interneta in družabnih medijev, je veliki večini državljanom Zahoda omogočeno, da lahko prek sodobne tehnologije svoja mnenja pošilja v svet

Medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump "kralj Twitterja", je slovenski predsednik Borut Pahor, znan tudi kot Barbika, "kralj Instagrama". Pahor družabna omrežja za širjenje svojih sporočil uporablja od leta 2012, so pred dnevi poročali tuji mediji. Malo pred tem je Thomas B. Edsall v komentarju v New York Timesu napisal, da internet in njegovi otroci pomagajo razkrajati tradicionalne moralne in etične omejitve v ameriški politiki.

John Lloyd v Japan Timesu navaja besede ameriške zgodovinarke Jill Lepote, da je prevladujoč medij za komuniciranje v vsakem času pomemben element pri odločanju o vodenju politike. Ko se spreminja tisk, se spreminja tudi politika. Ni nemogoče, da bo zadnja revolucija na področju komuniciranja privedla do konca strankarskega sistema ter začetka novega manj trdnega političnega sistema.

Politična moč družabnih medijev je po besedah Jill Lepote očitna že nekaj časa. Fotografije prodajalca sadja v Tuniziji potem, ko mu je policija zasegla sadje za katerega ni imel dovoljenja za prodajo, so leta 2010 pomagale zanetiti arabsko pomlad. Včasih so lahko samo zelo bogati imeli dostop do tehnologij, prek katerih so se lahko obračali na druge državljane. Zdaj mora biti posameznik res zelo reven, da si ne more privoščiti tehnologije, prek katere lahko svoja sporočila pošilja po vsem svetu.

Donald Trump nam dokazuje, kako moč družabnih medijev deluje v veliki demokraciji. Politik, poslovnež ali zvezdnik na televiziji običajno nagovarja množice prek posrednika, novinarja. Na družabnih medijih nas ista oseba nagovarja neposredno, prek pametnega telefona, Twitterja. Posrednik v televizijskem studiu, urednik v svoji pisarni, je skoraj izginil. Ostala sva zveznik in jaz. Znana oseba lahko reče vse, kar nam je všeč ali nas razburi. Če nam je všeč, zakaj bi preverjali, ali govori resnico.

Da so države izgubile nadzor in zdaj na Zahodu politiko vodijo tehnološke družbe, je pred letom dni opozoril izvedenec Evgeny Morozov. Lakota, brezdomstvo, strupene kemikalije in oskrba z vodo, pomanjkanje stanovanj so teme, ki so se tudi v najbolj razvitih državah vrnile na dnevni red razprav. Zmanjšanje blaginje ni prišlo čez noč, to je rezultat 40 let neoliberalnih politik. Populisti na levici in desnici zato nimajo težav pri obtoževanju elit za probleme in zmanjšanje blaginje. Videti je, da je demokratični kapitalizem kot čudna institucionalna oblika, ki je skušala združiti kapitalistični ekonomski sistem (kjer vlada manjšina) z demokracijo (kjer vlada večina), zašel v novo krizo.

Medtem ko je do zdaj finančna industrija bila ključna za »kupovanje časa« in dušenje uporov, bodo v prihodnosti to vlogo imela tehnološka podjetja, ki brezplačno ponujajo številne storitve v zameno za naše podatke. Nič hudega, če realne plače stagnirajo in ljudje nočejo več najemati novih kreditov, vedno več storitev, od komunikacij do storitev za preprečevanje bolezni, je brezplačnih. Poleg tega so nam na voljo nove možnosti za dodatne zaslužke, večinoma na račun prostega časa in druge lastnine. Vlade pa so več kot zadovoljne, če lahko novim mikropodjetnikom ponudijo davčne olajšave.

Ker imajo podatki, ki jih tehnološka podjetja zbirajo na različnih platformah, velikansko tržno vrednost, je z njihovo prodajo mogoče brez težav nadomestiti zmanjšanje proračunskih prihodkov zaradi davčnih olajšav za mikropodjetnike.

S tem, ko tehnološki podjetji Google in Facebook prevzemata ključne storitve, znana trditev nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, da »ni alternative«, ni več slogan, ampak ustrezen opis realnosti.