Cvetober z roba

Dogodki, kot je festival Tresk, so v našem prostoru nujno potrebni. To se je letos potrdilo že na njegovem preddogodku, okrogli mizi z naslovom Vizija 2018–21: Pregled stanja nepopularne glasbene kulture. Sodelujoči govorci, vidni akterji domače glasbene scene, tam niso (samo)opravičevali konkretnega festivala, ki ga je letos osmo leto zapored organiziral Radio Študent, pač pa so v kritičen razmislek vzeli samo sceno in predvsem odnos ministrstva za kulturo do »robnih« glasbenih panog. Te naj bi bile denimo prisotne v Nacionalnem programu za kulturo 2018–21, toda hkrati se vsako leto zvišujejo kriteriji in nižajo subvencije, kar povzroča životarjenje in zamiranje tovrstne ustvarjalnosti. Verjetno bi se resnično morali »nehati ukvarjati s servisiranjem starega avtomobila in začeti razmišljati o tem, kako sestaviti novega«, je stanje slikovito opisal glasbenik Dre Hočevar, ki deluje predvsem v New Yorku.

Tresk je vsekakor lepa priložnost za vpogled v vitalnost tistega dela domače glasbene scene, ki v prvi plan ne daje popularnosti. Festival ponuja sejmiščni del, na katerem se predstavljajo glasbeni založniki, različne natečaje in seveda glasbeni program. Tega sestavijo glasbeni zanesenjaki, ki jih bolj kot številke ogledov na YouTubu zanima iskanje novih, zanimivih glasbenih ustvarjalcev, kar je tudi sicer dodana vrednost podobnih (robnih) festivalov. In tovrstni izbor skoraj vsako leto ponudi kakšno presenečenje. Prav Tresk je denimo pred dvema letoma poskrbel za prvi javni nastop zasedbe Matter, ki bi brez njegove spodbude preboj na širšo domačo glasbeno sceno morda doživela veliko pozneje.

S to logiko je bil zasnovan tudi letošnji program. Širšemu občinstvu so bili verjetno znani le prvaki domačega stoner rocka Carnaval in zasedba Ana Pupedan, tokrat v navezi z Janijem Kovačičem. Ostalim šestim predstavljenim zasedbam in posameznikom bi kljub temu, da se lotevajo zelo različnih izrazov, skupni imenovalec lahko našli v aktualnih glasbenih pojavih. Še posebej to drži za ustvarjalce pavleisdead, СОЧИ ‘91, Blaža Pavlico in Noč, ki so na večeru, poimenovanem Internetne muzike, nastopili v ljubljanskem lokalu Pritličje. V Kinu Šiška je protiutež dominantni plesni elektroniki s svojim gruvajočim afrobeatom ponudila tokrat kar sedemnajstčlanska zasedba Nesesari Kakalulu iz Nove Gorice in okolice.

Veliko pozornost pa je že pred začetkom festivala zbujala raperska druščina Smrt boga in otrok iz ljubljanske četrti Moste, v kateri perverzije, provokacije in zabavljaštvo zganjajo AGRFT-jevci, impro gledališčniki, stand-up komiki in beatmakerji. Glasbena podobnost z zdaj že uveljavljenimi Matter je nesporna, se pa za njihovo neresnostjo najbrž skrivajo drugačni motivi. Koliko je v njihovi (pre)potencirani, »psevdo-ghetto« vulgarnosti parodiranja in koliko avtentičnosti, (še) ni povsem jasno. Se pa zdi, da bi se enako dobro znašli tako na razvratni študentski veselici kot pred angažiranim avditorijem aktivistov in alternativcev. Ja, morda pa so le simptom aktualne zmedene družbene transformacije ...