Miklavž Komelj, pesnik in znanstvenik

Nekatere oznake zanj so si zares nasprotujoče: petrarkist – avantgardist, pozicija idiota – pozicija poeta doctus (»učenega pesnika«), skrajna senzibilnost – terorizem, če naštejemo le nekatere izmed njih. Tudi kot znanstvenik je »neulovljiv«; na Filozofski fakulteti v Ljubljani je doktoriral s temo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja, v disertaciji torej piše o svetu lepega per se, je pa tudi avtor odmevne študije z naslovom Kako misliti partizansko umetnost?. V njej je rehabilitiral revolucionarno razsežnost partizanstva, ki jo danes včasih zanikajo celo sami borci. In medtem ko na parnasu slovenske literarne zgodovine kraljuje France Prešeren, se sam navdušuje nad poezijo njegovega »rivala« Jovana Vesela Koseskega, ki ga je literarna zgodovina izločila iz kanona. V takšnih protislovjih uživa in se z njimi kot pesnik in znanstvenik premišljeno poigrava. Ko so ga nekoč vprašali, kakšen duh veje iz njegovih pesmi, je odvrnil, da morda »inkvizitorski«, da je torej njegov modus operandi raziskovalno sprašujoč.

Njegova poezija, v katero na premišljen način vključuje svoje znanstvene premisleke, se nekaterim zdi hermetična. Tudi poznavalce (namenoma) bega z nenehnim vzpostavljanjem v vsakdanjem življenju nezdružljivih besed in pojavov, s hojo po robovih nemogočega. A kot pravi, »edino soočenje s tistim, kar je v dani konstelaciji možnosti nemogoče, lahko ustvari neki premik«.

Iz njegovih devetih pesniških zbirk, zlasti iz najnovejše Minima impossibilia, veje nekakšen dialektičen pristop v pesnjenju. Kot da bi želel na novo osvetliti samoumevnosti vsakdanjega in pesniškega sveta in v procesu sinteze razbrati pravo resnico pojavov in besed. Kot da bi iz njih, besed in pojavov, odstranjeval jezikovne, kulturne in ideološke sedimente, jih osvobajal vseh identifikacij, da bi jih »očiščene« uporabil v svoji pesniški govorici.

Ljubezenska pesem, v kateri zapiše »Rad bi govoril s tabo / kot komunist / s komunistom«, pritrjuje tej misli. Le redki bi si danes upali uporabiti takšne verze. Nekaterim so bili zelo všeč, drugim škandalozni. Dejansko gre, pojasnjuje sam, za citat: za besede, ki jih je Stalin ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo dejal maršalu Žukovu, ko je hotel od njega slišati realno oceno položaja, ko se je z njim hotel pogovoriti iskreno, kot tovariš s tovarišem, ne glede na položaj, ki sta ga imela v partiji. »Ta izjava, ki se zdi do skrajnosti ideološko deklarativna, je iz ust nekoga, ki je bil poosebljenje kolektivne ideološke identifikacije, dejansko za hip izrazila željo po govorjenju onkraj kolektivnih identifikacij. Prav s tem pa se je najbrž za hip tudi približala izvorni rabi pojma komunizem … Ravno skrajno dobesedna raba lahko v besedah, ki so v metaforiziranih vsakdanjih komunikacijah spremenjene v abstrahirane embleme, razpre konkretno notranjo napetost. V poeziji ni skritih pomenov, ker poezija nobenega pomena ne skriva,« je prepričan.

Kot znanstvenika ga privlačijo mejne teme, tudi teme, obremenjene z ideološkim ali drugim balastom. Vanje posega znanstveno, konceptualno, ne ozirajoč se na ideološke identifikacije, ki jih sprožajo. Raziskavama o toskanskem slikarstvu in partizanski umetnosti je skupno preizpraševanje procesov postavljanja novih koordinat v mišljenju in v umetnosti. Toda pri partizanski umetnosti ga je pritegnil tudi nastanek knjig v ilegali. Eden izmed najlepših simbolov te umetnosti je zanj prva ciklostilna izdaja Kajuhovih Pesmi, ki jo je leta 1943 kulturniška skupina XIV. divizije pripravila v snežnem metežu. Snežinke, ki so razmočile papir, so vpisane v knjigo. »Tisto, kar izbrisuje besede, je treba brati enako kot same besede. To je bilo moje izhodišče pri branju partizanske umetnosti. Subtilen moment v nečem, kar je na videz najdlje od subtilnosti.« Pesniku, rojenemu v Kranju, je fetišistični odnos do knjig vpisan v DNK. Očetova babica je bila strastna bralka, zbiratelj knjig je bil pesnikov stari stric Drago Komelj, njegov ded Bogo pa ravnatelj novomeške knjižnice. Pesnikova mama Nada Šumi je slavistka, oče Milček Komelj, profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, pa ga je že v otroških letih spoznal z vodilnimi slovenskimi ekspresionisti.

Po očetu je podedoval strast za pozabljenimi dokumenti in knjigami, ki jih sam obuja iz zgodovinske pozabe. Letos bodo izšle Zbrane pesmi pesnika Jureta Detele, ki jo je pripravljal več let. Izšel bo tudi s še neobjavljenimi dokumenti dopolnjeni izbor dela argentinske pesnice Alejandre Pizarnik, ki ga je pripravil z Nado Kavčič in Yucefom Merhijem. Napoveduje knjigo še neobjavljenih zapisov Srečka Kosovela: »Zanimivo je, da pogosto prav najbolj zanimive stvari najdlje ostanejo neobjavljene. V tem delu z rokopisi je lahko tukaj nekaj mističnega, nekaj komunikacije z mrtvimi. To se lahko sprevrže v nekrofilijo, lahko pa se razpre v resničen pogovor.« V maju pa bo pri založbi Goga izšla njegova nova pesniška knjiga z wagnerjanskim naslovom Liebestod.