Depeche Mode: Spirit

Če bi epohalni plošči britanske elektropop zasedbe Depeche Mode Music for the Masses in Violator, ki sta skupini v osemdesetih in devetdesetih letih zagotovili sloves ene prvih elektronskih stadionskih atrakcij, primerjali z njenima zadnjima ploščama Sounds of the Universe in Delta Machine, bi lahko rekli, da je Depeche Mode danes okrnjena skupina, ki albume izdaja samo še kot podlago za koncertne turneje. Zadnji plošči nista bili izdelka, na katerih bi se basildonski trojec predstavil s kakšnimi ustvarjalnimi presežki. Res pa je, da se Martin Gore, Dave Gahan in Andy Fletcher nikoli niso spuščali pod vnaprej zastavljena merila kakovosti in so poslušalcem vedno ponujali solidne albume.

Toda zdi se, da so se stvari v zadnjih štirih letih nekoliko spremenile: na svetovnem družbenopolitičnem prizorišču in tudi v dojemanju nenadnih sprememb političnega ozračja; tega se je Martin Gore na novi plošči Spirit lotil s precejšnjo vnemo. Depeche Mode v skladbah z univerzalno tematiko doslej sicer ni obravnaval žgočih političnih vprašanj, večinoma se je ukvarjal s temnimi in nekonvencionalnimi platmi človeške notranjosti, tokrat pa je čutiti prevladujoč politični, lahko bi rekli celo protestni naboj. Spirit očitno sledi duhu časa, v katerem živimo, in opozarja na nespametne poteze svetovnih političnih voditeljev, na brexit in njegove posledice, na izvolitev Donalda Trumpa in tudi vse druge pomembne dogodke, ki vplivajo na kakovost današnjega odtujenega in vase zagledanega individualizma v tehnološki eri, v kateri se izgubljajo pozitivne vrednote in na plan prihajajo najtemnejše plati človeškega značaja.

Z vsem tem nam postreže že otvoritveni komad Going Backwards, ki z rahlo bluesovsko obarvanostjo in zelo kritičnim besedilom opozarja na brezizhoden položaj, v katerem se je znašel svet – svet hitrega tehnološkega napredka, bleščeče zunanjosti in prazne, hladne notranjosti. Družbenopolitična kritika se nadaljuje tudi v aktualnem singlu Where’s the Revolution pa v skladbi The Worst Crime ali energični in jezni Scum. Sredi plošče sledijo nekoliko lahkotnejše teme, synthpop skladba So Much Love denimo spomni na zgodnji Depeche Mode, za konec pa skupina postreže s skladbo Fail s pomenljivim naslovom, kričečim po neuspehu.

Po glasbeni plati je nova plošča izrazito prepoznaven izdelek Depeche Mode, saj prevladujejo že znane synthpop formule ter spogledovanje z bluesom in rockom, a čutiti je tudi močan vpliv produkcije Jamesa Forda (Simian Mobile Disco), ki prinaša svojevrstno osvežitev. Vsebinsko Spirit prežemata duh in kritika današnjega časa, časa negativnih sprememb, na katere bi morali opozarjati tudi mlajše generacije. Prva protestna in zagotovo najboljša plošča Depeche Mode v novem tisočletju.