62 milijonov

RTV Slovenija je ta teden v Dnevniku poročala s tiskovne konference treh zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki so se kritično odzvale na predlog zakona o zdravstvenem zavarovanju. Z njim želi ministrstvo odpraviti dopolnilno zdravstveno zavarovanje; po novem naj bi ga kot dajatev pobirala država. Nacionalka je v Dnevniku nazorno grafično prikazala, da tri zdravstvene zavarovalnice »za svoje delovanje porabijo 50 tisoč evrov«. Sledila je izjava prvega moža Vzajemne Aleša Mikelna, da bo tudi država s pobiranjem nove dajatve imela stroške, vendar ni znano, kolikšni bodo.

Če vzamemo v roke zadnji statistični zavarovalniški bilten, poročilo za leto 2015, na 58. strani preberemo: tri zasebne zdravstvene zavarovalnice, Vzajemna, Triglav in Adriatic, so leta 2015 od ljudi zbrale 483 milijonov evrov vplačil. Nekaj vrstic naprej preberemo, koliko denarja so te tri zavarovalnice nakazale slovenskim bolnišnicam, zdravstvenim domovom, zdravnikom ali lekarnam za opravljene storitve in kupljena zdravila ter medicinske pripomočke. Nakazale so 421 milijonov evrov, piše. Razlika znaša 62 milijonov evrov. Vsako leto tako v sistemu zasebnih zavarovalnic, pri katerih je mogoče vplačati dopolnilno zdravstveno zavarovanje, »izgine« 62 milijonov evrov. In ne 50 tisoč evrov.

Morebiti gre za nenamerno napako, tiskarskega škrata, a ta številka, teh 62 milijonov evrov, je vse, kar moramo imeti pred očmi, ko zadnje tedne v javni razpravi poslušamo pripombe na novi zakon o zdravstvenem zavarovanju.

Ko so ta teden predstavniki omenjenih treh zdravstvenih zavarovalnic na tiskovni konferenci presodili, da je zdravstvena reforma slaba, pripravljena na hitro, da ne rešuje »perečih« težav in da, kot je povedal Mikeln, utegne zaradi nje v treh zavarovalnicah delo izgubiti 500 ljudi, moramo imeti pred očmi 62 milijonov evrov. Za 62 milijonov evrov bi lahko v Sloveniji s povprečno plačo zaposlili 3400 ljudi – in ne 500.

Okrog 15 let se že raznorazni ministri trudijo za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, a jim zaradi ogromnih interesov to še ni uspelo. In tudi v tej, prihajajoči razpravi obstaja tveganje, da bodo zainteresirani našli malenkost, s katero bodo v javnosti reformo zrušili. Napovedovalka je denimo v Dnevniku dejala, da se zaradi tega zakona »vrstijo kritike« ministrice. Tudi s tem se ustvarja vtis, da je z zakonom vse narobe. A to je logično, saj utegne zaradi njega majhen krog ljudi izgubiti 62 milijonov evrov na leto. Pravzaprav prave afere in napadi šele prihajajo.

Teh 62 milijonov evrov bi morali imeti pred očmi tudi, ko začno predstavniki zasebnih zavarovalnic ali tisti, ki so od njih odvisni ali plačani, med katerimi so, žal, tudi najuglednejši slovenski ekonomski inštituti, govoriti, da gre »za parcialen, na hitro pripravljen zakon«, ki »najpomembnejših problemov ne rešuje«. Ali pa ko zavarovalničarji grozijo, da bodo šli po pravico na ustavno sodišče. Seveda bodo šli, za 62 milijonov evrov. Poleg tega bi morali biti iz istih razlogov pozorni na obnašanje politikov. Prejšnji mesec sta prvaka DeSUS in SD že omenila, da je za konec mandata te vlade takšna zdravstvena reforma prevelik zalogaj.

V preteklosti so nekatere politične stranke v parlamentu že delovale tako, kot so od njih pričakovale te zasebne zdravstvene zavarovalnice. Ali če ponovimo besede bivšega vodje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Sama Fakina, razlog, da vse do danes nismo bili sposobni odpraviti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ni velik 62 milijonov evrov, ampak zgolj približno 4,5 milijona. Toliko naj bi se bilo menda iz tega kupa porabilo za različna »sponzorska nakazila«.