Gledališka meditacija o diktatorjih

Ameriški igralec John Malkovich, znan po vlogah v filmih Nevarna razmerja, Ljudje in miši, Biti John Malkovich, je v intervjujih večkrat poudaril, da ni »političen človek«, ni privrženec »nobene ideologije«, volilno pravico pa je »upokojil« leta 1972, ko je demokrata Georgea McGoverna na predsedniških volitvah porazil Richard Nixon.

Politična stališča je javno izrazil le leta 2002, ko je na vprašanje, s kom bi se stepel na smrt, odvrnil, da bi »najraje kar ustrelil« Roberta Fiska. Malkovich sicer ni pojasnil, zakaj bi »spravil s sveta« dopisnika britanskega Independenta z Bližnjega vzhoda, ki v svojih prispevkih že desetletja opozarja na odgovornost Zahoda za razmere na Bližnjem vzhodu, kritizira posege izraelske vojske na palestinskih ozemljih, leta 2003 pa je odločno nasprotoval vojni v Iraku. Robert Fisk je tudi edini zahodni novinar, ki je intervjuval Osamo bin Ladna.

Malkovich zadnja leta pogosto nastopa na odrih evropskih gledališč. Zadnje čase je sodeloval v treh predstavah, ki jih je zasnoval z avstrijskim režiserjem Michaelom Sturmingerjem in organistom Martinom Haselböckom. Najnovejša, naslovili so jo Recite mi kar bog: zadnji diktatorjev govor, je zagotovo do zdaj njihova najbolj politična. Malkovich v njej igra Saturja Dimana Chaa, diktatorja fiktivne dežele Circassie. Njegov lik so zasnovali kot amalgam zgodovinskih samodržcev, Stalina, Pol Pota, Mao Cetunga, Sadama Huseina in Moamerja Gadafija, da bi z njim nakazali, kako jih »megalomanske halucinacije o lastni izbranosti vodijo v norost«.

Recite mi kar bog je gledališko-glasbena predstava. Haselböck je izbrane Wagnerjeve, Bachove, Messiaenove in Ligetijeve skladbe odigral na orgle, »glasbilo diktatorjev«, saj lahko z njimi en sam glasbenik poustvari zvok celotnega orkestra. Tudi zato predstavo uprizarjajo le v koncertnih dvoranah. Premiera je bila na začetku marca v hamburški Elbphilharmonie, ponovitve so že bile na Dunaju, ta konec tedna jo bodo uprizorili v londonskem Union Chapelu, v prihodnje pa še v drugih evropskih državah.

Predstava je po pisanju kritikov analiza, polna črnega humorja in »vsakdanje« psihopatologije (sodobnih) diktatorjev. V prvem prizoru ameriški vojaki, z njimi sta tudi novinarka Caroline Thomas (Sophie von Kessel) in vojaški kaplan Lee Dunklewood (Martin Haselböck), vdrejo v koncertno dvorano, ki jo je diktator zgradil nekaj metrov pod zemljo. Medtem jim po radiu sporočijo, da so diktatorja našli v predmestju in ga ubili. Toda ko Dunklewood na orglah igra Wagnerjevo Valkiro, nekakšen labodji spev diktatorjev, stopi na oder čistilka z vozičkom, vzame z njega brzostrelko in postreli vojake. Ko sname preobleko, se pod njo pojavi Satur. Kaplanu ukaže igrati Bacha, novinarki pa v intervjuju razloži svoje razumevanje brezmejne moči in zla.

Recite mi kar bog je zagotovo najbolj politična predstava, v kateri je igral Malkovich. Kako torej igralec, ki je »apolitičen« človek, dojema njena sporočila? V pogovoru za Guardian pravi, da je Satur fiktivni lik, lahko pa v njem vidimo napoved ravnanja bodočih superbogatašev, ki se bodo ograjevali z mejami, ograjami in zidovi. Po njegovem smo že na poti v takšen totalitarizem, ko bo vsa moč v njihovih rokah.