Univerza na silo

Z dr. Petrom Jambrekom smo se sestali na idiličnem državnem posestvu Brdo pri Kranju, kjer njegova Fakulteta za državne in evropske študije najema več prostorov pri javnem zavodu Protokolarne storitve. Nekaj ur po tem, ko je priletel iz Barcelone, nas je zagoreli 77-letnik, oblečen v usnjeno jakno, sprejel v hotelu Kokra, na koncu hodnika nasproti recepcije. Sedel je v sejni sobi, pripravljen, da pojasni, zakaj bo Nova univerza zaživela šele devet let po ustanovitvi. To je peta slovenska univerza, poleg Univerze v Novi Gorici druga zasebna in druga s sedežem v tem kraju. Njen rektor je Jambrek, a kmalu naj bi ga zamenjal nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel.

Zgodba o Novi univerzi govori o tem, da je ureditev v Sloveniji tako slaba, da omogoča ustanavljanje nepotrebnih fakultet in univerz. Slaba ureditev poleg tega tistim, ki imajo prijatelje v vladi, omogoča, da za svoje zavode dobijo proračunska sredstva.

Nova univerza ni več tako zelo nova. Akreditacijo je leta 2008 ob izdatni pomoči takratne vlade Janeza Janše dobila na hitro, a so starejše univerze zoper novo sprožile postopke, tudi sodne. Jambrek pravi, da so se končali aprila 2015 s sodbo, da rektorji drugih univerz nimajo pravnega interesa in da akreditacija iz leta 2008 velja.

O drugem zapletu, ki je odložil začetek delovanja Nove univerze, pa ne more govoriti, saj pravi, da ne ve, zakaj se je leta 2009 iz univerze umaknila Fakulteta za uporabne družbene študije, edina članica, v kateri nima lastniškega deleža. Dr. Matej Makarovič, eden od lastnikov in takratni dekan te fakultete, je za medije ob izstopu povedal, da se bodo raje pridružili Univerzi na Primorskem, in takratni rektor te univerze dr. Rado Bohinc se je veselil nove članice. Združitve potem iz neznanih razlogov ni bilo.

Jambrekov dragulj

Za Jambreka je izstop Makarovičeve fakultete pomenil, da Novi univerzi manjka ena članica. Fakulteta za državne in evropske študije ter Evropska pravna fakulteta sta ostali sami, dve fakulteti pa nista dovolj za univerzo.

Morali so najti oziroma ustanoviti tretjo. Poskus, da bi z Mićem Mrkaićem in drugimi »mladoekonomisti« ustanovili fakulteto za finance, se ni izšel. Uspelo jim je s Fakulteto za slovenske in mednarodne študije.

»Ta fakulteta je moj miljenček, dragulj, češnja na torti,« poskuša Jambrek najti pravi opis. »Zlasti z Ruplom, ki se je vsebinsko ukvarjal s tem, sva se zavzemala zanjo.« Jambrek je njen direktor, Rupel pa naj bi postal dekan.

Fakulteta za delovanje potrebuje akreditiran študijski program in Fakulteta za slovenske in mednarodne študije je prijavila dodiplomski program Slovenske in mednarodne študije. Poročilo o doseganju meril za akreditacijo je januarja 2015 pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani dr. Mihe Juharta.

Ugotovili so več neskladnosti s predpisanimi merili, a Jambrek trdi, da je šlo v bistvu za nesporazum, ki naj bi bil posledica napačnega poimenovanja programa. Juhartova skupina je iz imena sklepala, da želi fakulteta poučevati na dveh področjih, se ukvarjati s slovenskimi in mednarodnimi študijami. Iz tega naj bi izhajal očitek o pomanjkljivi vsebini in kadrovski sestavi.

Nova univerza je bila akreditirana na koncu mandata prve vlade Janeza Janše in je bila nekakšen vrhunec visokošolske politike te vlade. Sestavljale so jo fakultete, na katerih naj bi predavali zvezdniki akademskopolitikantskega prostora.

V resnici naj bi bili od začetka želeli poučevati in raziskovati samo slovenstvo. »Mednarodnost« naj bi bili v ime dodali samo zato, ker je »slovenski nacionalni sistem odprt, torej v nenehni komunikaciji z mednarodnim okoljem«. Jambrek pravi, da je, potem ko so to pojasnili, odpadel »edini resni očitek«.

Vendar je imela Juhartova skupina tudi druge pomisleke, na katere se je fakulteta med drugim odzvala tako, da je zmanjšala predvideno število vpisnih mest z 280 na 70. Predvsem pa je nekatere očitke zavrnila kot »neutemeljene«.

Po opozorilu, da za bodoče diplomante te fakultete ni potrebe na trgu delovne sile, so ustanovitelji fakultete umaknili napoved, da se bodo diplomanti lahko zaposlili v odnosih z javnostmi. Vztrajali pa so, da se bodo lahko zaposlili v turizmu, in sicer v državnih organih in agencijah, ki skrbijo za razvoj turizma. Obenem so pojasnili, da analiz, ki bi dokazovale zaposlitvene možnosti diplomantov, ni.

Podobno je bilo s pomislekom glede kadra. Natančneje, da fakulteta predvideva zgolj »simbolno število redno zaposlenih«, da ni jasno, koliko so predavatelji obremenjeni v drugih službah, in da pri nekaterih sodelavcih niso jasne reference. Skupina je posebej omenila Rupla, dr. Marka Novaka ter dr. Alenko Temeljotov Salaj, ki je v času druge Janševe vlade vodila direktorat za logistiko na obrambnem ministrstvu, čeprav jo je uradniški svet ocenil za neprimerno.

Fakulteta je Nacionalni agenciji za visoko šolstvo (Nakvis) pojasnila, da gre za habilitirane profesorje, da pač ni mogoče vedeti, koliko bodo v prihodnosti delovno obremenjeni z drugimi službami, sploh pa ni nikjer predpisano, koliko mora imeti fakulteta redno zaposlenih.

»Ni razloga za domnevo, da bi redno zaposleni profesor vložil več znanja in truda kot profesor, s katerim imamo sklenjeno pogodbo,« pravi Jambrek. Drugače od javnih fakultet njihovo univerzo zanimajo »vrhunski profesionalci, ki imajo veselje do pedagoškega in znanstvenega dela ter jim službe to dovoljujejo«. Na primer donedavni predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič, mladi upokojenec Rupel, evropski poslanec dr. Igor Šoltes, nekdanja evropska generalna pravobranilka dr. Verica Trstenjak … Poleg takih imajo pri njih prednost »mladi, ambiciozni ljudje, ki so šli skozi strogo dresuro na ugledni tuji univerzi«. Take sami habilitirajo, če je treba.

Popolna stihija

Razprave o tem niso nove. Ko je bil na prelomu desetletja minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, mu je profesor kemije dr. Branko Stanovnik poslal seznam predlogov za izboljšave visokega šolstva. Stanovnik je leta 2008 sodeloval tudi v postopku podeljevanja akreditacije Novi univerzi in v pismu Golobiču je kot posebno težavo omenil »nove univerze, fakultete in visoke šole«. Za skoraj vse med njimi naj bi veljalo, da sicer pripravijo primerne programe, saj jih prepišejo oziroma prevedejo od drugod, vendar imajo »komaj zadovoljivo rešen prostorski problem«, »popolna stihija pa vlada pri personalni zasedbi«. »V glavnem je osnovana na upokojenih profesorjih in drugih strokovnjakih in/ali mlajših kandidatih, ki nimajo ustreznih kvalifikacij,« je pisal Stanovnik.

Članice Nove univerze prostorov nimajo najetih le na posestvu Brdo, ampak tudi v kranjskem hotelu Azul, v stavbi na ljubljanskem Mestnem trgu, v Mariboru in Novi Gorici. Dnevnik je pred leti pisal, da študenti na Jambrekovih fakultetah poročajo o pogosti odsotnosti predavateljev, saj naj bi bili Rupla v dveh letih videli le enkrat. »Profesorji imajo različne navade in razvade, na zasebnih in javnih fakultetah,« pravi Jambrek.

Da ne gre za težavo, ki je omejena samo na zasebne fakultete, trdi tudi dr. Mitja Žagar, raziskovalec s področja prava in etničnih študij, ki je za Nakvis nekajkrat ocenjeval Jambrekove fakultete. »Vprašljivo kakovost opažam v javnih in zasebnih ustanovah, saj povsod prepočasi prenavljajo programe in z zamudo odgovarjajo na aktualna družbena vprašanja,« je povedal.

Neučinkovito

Razmere so lani presenetile tudi strokovnjake z računskega sodišča. V reviziji so ugotovili, da so evalvacije, akreditacije in podeljevanje koncesij v slovenskem visokem šolstvu neučinkoviti, ker so pravne podlage nejasne, nenatančne in nerazumljive.

Med drugim so zaznali tisto, kar je Jambrek oporekal Juhartovi skupini: ni določeno, na podlagi katerih meril naj se presojata ustreznost kadrovske sestave sodelavcev ter pričakovana zaposljivost diplomantov.

Direktor Nakvisa dr. Ivan Leban je do revizije računskega sodišča kritičen, saj je prepričan, da teži k omejevanju evalvacije na merjenje ter želi agencijo prisiliti v kvantificiranje zagotavljanja kakovosti. Sam težavo vidi v tem, da so nad merili agencije zakoni, s katerimi si lahko stranke pomagajo v boju proti njenim odločitvam. »Ne ukvarjajo se z vsebino in njeno kakovostjo, ampak s procesnimi vprašanji,« pravi. Prizadeta vodstva visokošolskih zavodov neredko premagajo agencijo v dolgotrajnih postopkih na upravnem sodišču.

Velike težave je računsko sodišče zaznalo tudi pri podeljevanju koncesij. Po pravilu bi se morale podeljevati tako, da bi bile z raznovrstnimi študijskimi programi zadovoljene potrebe družbe. Vendar v praksi nihče ne preverja raznovrstnosti, zato z javnimi sredstvi financiramo več identičnih vsebin. Poleg tega je koncesije tako rekoč nemogoče odvzeti.

Ni še konec

Jambrekova Fakulteta za slovenske in mednarodne študije je Nakvis prepričevala z navajanjem, da se vsaka etnična skupnost predstavlja z ustreznimi narodnimi študijami. »Ustanovitelji smo že od vsega začetka prepričani, da bi Slovenija MORALA imeti akreditiran študij slovenstva oziroma slovenoslovja, pa tudi če bi se glede na izkazane zaposlitvene možnosti vpisalo v program samo nekaj diplomantov na leto,« so bili odločni. Drugje so se pohvalili s praktičnostjo: »Gre za edinstven program, ki diplomanta opremi s širokim znanjem in razgledanostjo, oboje pa omogoča boljšo komunikacijo, navezovanje stikov, gojenje poslovnih odnosov in ne nazadnje tudi pomoč pri sklepanju poslov.«

Po Jambrekovih besedah začetek delovanja univerze pomeni, da bodo fakultete lahko oblikovale skupne službe, zato bo poraba denarja gospodarnejša. Veliko pomembnejše pa se mu zdi, da bo z njo pridobil prepoznavnost v tujini. »V inozemstvu nihče ne razume, da nisi z univerze, ampak s samostojnega visokošolskega zavoda.«

Svoji univerzi bi v Sloveniji dodal le še nastajajočo fakulteto za trajnostno gradnjo, saj bi se rad širil predvsem v tujino. Pridruženi članici naj bi postali zagrebška visoka šola za finance in pravo ter kosovska fakulteta za pravo in upravo, katere manjšinski lastnik naj bi bil sam. Rupel je za Slovensko tiskovno agencijo povedal, da želijo ob podpori novogoriške občine in lokalnih goriških organizacij ustanoviti Univerzo Evropske unije.

Na ministrstvu trdijo, da Nova univerza ne izpolnjuje pogojev za akreditacijo. Če imajo prav, bi se univerza pred pravim rojstvom lahko še vsaj malo postarala.

Za program slovenskih študij bi si Jambrek želel koncesijo, vendar meni, da je vsaj do spremembe zakonodaje ne bo dobil. »Pritisk proti koncesijam je tako močan, da si tega noben minister ne bi privoščil,« pravi. Njegove besede potrjujejo, da je to predvsem vprašanje politične volje, a pripomniti je treba, da je zadnja Janševa vlada koncesije skušala podeliti kljub glasnemu nasprotovanju. Ustavilo jo je šele sodišče. Res pa je tudi, da odnosi med Janšo in Jambrekom zadnja leta niso videti najbolje.

Ni še konec

Jambrekovi starejši fakulteti sta v zadnjih desetih letih od države prejeli skoraj 19 milijonov evrov. Pomemben razlog za pridobitev koncesij je bila »regionalizacija«, saj naj bi fakulteti zadovoljevali domnevno potrebo po študijskih programih na Gorenjskem.

Pomisleki proti takim fakultetam ne izhajajo samo iz dvoma o potrebnosti projekta »fakulteta v vsako slovensko vas«. Maja lani je Delo poročalo, da sta manjšinska lastnika Jambrekove Evropske pravne fakultete proti njemu vložila ovadbo. Dr. Rok Čeferin in dr. Miha Pogačnik sta dejala, da je »Jambrek del dohodkov fakultete prelil v svoj žep pod pretvezo, da bo izdelal projekte, ki bodo pomembni za delo fakultete, dejansko pa ta od njegovih projektov ne bo imela ničesar«.

Šlo naj bi za 19 projektov v skupni vrednosti 152 tisoč evrov, odobril pa jih je senat, v katerem so bili že omenjeni Marko Novak, Ernest Petrič, Alenka Temeljotov Salaj in Krešo Puharič. V časopisu Delo je bilo navedeno, da so denar namenili za projekt ustanovitve »Evropske univerze« in filmske pravne akademije, izdajo dveh Jambrekovih knjig z neznano temo, revijo Dignitas, projekt osnutka visokošolske zakonodaje in nove evropske ustave ter za projekte takratnega dekana FDŠ dr. Mateja Avblja, Dimitrija Rupla, Ernesta Petriča in njegove hčere Ane ter Jambrekove hčere Eve.

Predvsem zato, ker imata FDŠ in EPF koncesijo, sta se Delovi novinarki vprašali, ali lahko lastniki fakultete res tako trošijo denar. Takrat je Jambrek zagotavljal, da si fakulteta od projektov obeta »dvig kakovosti delovanja in v večini primerov tudi povečanje dohodkov na podlagi nove ali razširjene dejavnosti«.

Ta teden je dodal, da je pod strogim nadzorom finančnega ministrstva, ki ni ugotovilo velikih nepravilnosti. »Študij na zasebnih fakultetah je tudi do polovico cenejši kot na državnih, čeprav so merila kakovosti enaka,« je poudaril.

Čeferin je dejal, da so sklenili poravnavo, ki je tajna, zato o njej ne sme govoriti. Lani sta skupaj s Pogačnikom vložila še tožbo, s katero naj bi Jambrekovo podjetje izključili iz lastništva fakultete, poslovni registri pa kažejo, da sta se mu konec lanskega leta umaknila. Ovadbo in tožbo, v katerih sta Jambreku očitala zlorabo položaja, sta tožilstvo in sodišče zavrgli.

Kljub temu pred Novo univerzo nista samo mirno morje in jasno nebo. Ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič naj bi bila po naših neuradnih podatkih pozvala Nakvis, naj na univerzi opravi izredno evalvacijo. Na ministrstvu trdijo, da Nova univerza ne izpolnjuje meril, saj ne zagotavlja dovolj znanstvenoraziskovalnih disciplin ter izobraževalnih področij. Če imajo prav, bi se lahko Nova univerza pred pravim rojstvom še vsaj malo postarala.

Dovolj močna želja

Rojstvo Nove univerze

Novo univerzo so pred skoraj desetimi leti ustanovile in akreditirale tri zasebne fakultete ob izdatni pomoči takratne vlade Janeza Janše. »Poglejte, lahko naredite sto parov čevljev, med katerimi jih je deset zanič in jih je treba vreči stran,« je za Delo leta 2008 pojasnjeval profesor kemije dr. Branko Stanovnik. »To je sicer škoda, ni pa nepopravljiva. Če pa gre za mlade ljudi, jim ni mogoče ob koncu študija reči, vaše znanje ni dovolj kakovostno, ker ste se vpisali na slabo univerzo.«

Stanovnik je bil takrat član akreditacijskega senata pri svetu za visoko šolstvo, ki je odločil, da Nova univerza pridobi akreditacijo, torej dovoljenje za delovanje. To je bilo na koncu mandata prve vlade Janeza Janše in je pomenilo nekakšen vrhunec njene visokošolske politike. Novo univerzo so takrat sestavljale tri članice, na njih pa naj bi predavali zvezdniki akademsko-politikantskega prostora: med lastniki Fakultete za državne in evropske študije (FDŠ) ter Evropske pravne fakultete (EPF) sta bila vedno dr. Peter Jambrek in dr. Tone Jerovšek. Med lastniki Fakultete za uporabne družbene študije (FUDŠ) pa so stalni dr. Matej Makarovič, dr. Matjaž Tomšič in dr. Janez Povh, nekoč pa je bil zraven tudi dr. Borut Rončevič.

Novo univerzo so splavili državni organi, ki so bili polni Janševih simpatizerjev in sodelavcev politični desnici bližnjih zasebnih visokošolskih zavodov. Drugače misleči člani teh organov so se pogosto javno zgražali nad postopki, nad takratnim razcvetom zasebnih fakultet ter nad Novo univerzo samo. Dr. Janko Prunk je tik pred potrditvijo Nove univerze zaradi »tajkunizacije visokega šolstva« izstopil iz družboslovne komisije sveta za visoko šolstvo. Takoj po drugem glasovanju odločilnega organa – senata za akreditacijo – pa je odstopil njegov predsednik dr. Dejan Škorjanc.

Prvo glasovanje senata je bilo razveljavljeno, ker so se trije člani vzdržali, to pa naj ne bi bilo dopustno. Na drugem glasovanju je Nova univerza akreditacijo dobila s petimi glasovi proti trem. Glasovala sta tudi dr. Krešimir Puharič, ki je sodelavec Jambrekovih fakultet, in Peter Ješovnik, ki ga je SDS večkrat nastavila na pomembne položaje.

Član takratnega senata dr. Matjaž Omladič pojasnjuje, da ne nasprotuje novim univerzam in fakultetam, če prinašajo kaj, česar Sloveniji manjka, ali če bi delale bistveno bolje kot šole, ki že delujejo. »Sodeč po tem, kar smo videli, v tem konkretnem primeru pogoja nista bila izpolnjena,« pravi.

Po Stanovnikovem mnenju pa je splošna težava z družboslovnimi fakultetami, saj za zagon ne potrebujejo velikega finančnega vložka, še posebej, če so njihovi študijski programi financirani iz proračunskih sredstev. Ali obstajajo, je zato po njegovem mnenju odvisno predvsem od tega, ali si nekateri želijo, da bi obstajale.