Miloš Kosec, arhitekt

»Pred ruševinami, ki dajejo čutiti pokol, nihče mirno ne sanjari.« Ta misel uvaja neskončni niz občutij, dogodkov in dejanj v zgodovini človeštva. Govori o uničevanju starih in novih mest ter kulturne dediščine v sedanjih vojnah na Bližnjem vzhodu. Hkrati uvaja temo diplomske naloge Miloša Kosca, pa tudi enega izmed njegovih projektov, nagrajenih na mednarodnem natečaju v Ukrajini.

Kosec se je lani skupaj s kolegicama in kolegom iz Kabineta arhitektov (Jana Petković, Maja Valentić in Nejc Lebar) udeležil mednarodnega natečaja za Babji jar, spominski park na nekropoli Dorogožitski v Kijevu. Prva nagrada ni bila podeljena, tako je njihov projekt prejel enakovredno drugo nagrado, ki si jo delijo s projektom francosko-kolumbijske skupine arhitektov Connatural+GlennPouliquen.

Babji jar je mesto krutega dogodka v času druge svetovne vojne, ko so leta 1941 ob okupaciji Kijeva nemška nacistična vojska in njeni SS-oddelki na »ravini« (v strugi) v dveh dneh izvedli pokol 33.771 kijevskih Židov. Jarke s trupli so zasuli in spremenili topografijo, s čimer so želeli zabrisati spomin na pokol. A sledi so ostale, pa četudi pod površino. Na tem območju je danes postavljenih že nekaj pomnikov in spomenikov, naloga arhitektov pa je bila, da pogledajo širšo sliko tega območja in ga krajinsko uredijo. Arhitekti so s forenzičnimi sondami označili sledi pokola ter vzpostavili pripoved o večni menjavi kulturnega konteksta. Nekdanjo topografijo so v spominskem parku zarisali na talno površino kot spomin na izginulo krajino in mračne dogodke.

Miloš Kosec je diplomiral leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, zanjo je prejel študentsko Prešernovo in Plečnikovo nagrado. Teza njegove diplomske naloge je bila vprašanje diskurzov, ki bi morali biti na delu, pa niso. Na primer, nepripravljenost arhitektov, da bi mislili probleme moderne, ki jih odpirajo prav sodobne ruševine. »Ne gre le za temačno alegorijo uničenja, ampak tudi za objekt upanja,« pravi Kosec, »propad gre z roko v roki z gradnjo novega.« V središču njegovih raziskav so arhitekturna zgodovina ter politični in družbeni vidiki arhitekturnega oblikovanja.

Trenutno opravlja doktorski študij na univerzi Birkbeck v Londonu, kjer razvija tezo o pasivnosti sodobnih arhitektov in arhitekture. Nekaj svojih ugotovitev je februarja predstavil v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani, na konferenci v okviru mednarodne platforme Future Architecture, ki jo med 18 evropskimi muzeji in festivali koordinira prav naš muzej, in vznemiril občinstvo. Vprašal se je, kje so vzroki, da arhitekt svoje delo pusti nedokončano. Seveda poleg tistih, ko zgradbe ostanejo nedokončane kot posledica propadlih investicij in t. i. developerjev. Morda pa se arhitekt kdaj tudi zavestno odreče posegom, jih prepusti času in okoliščinam, spet drugje nedokončano fasado pusti rastju, da jo prekrije, ali napake, ki so jih ugotovili v procesu gradnje, vključi v končno strukturo ... Spraševal se je tudi, ali ni danes najradikalnejša arhitektova drža morda pasivnost. »V svetu, ki zahteva, da za vsako ceno sodelujemo, so legitimne tudi radikalnejše poteze, vse dokler ne igraš igre različnih stališč. V takšnem sistemu se izkaže pasivnost kot najbolj aktivna pozicija, ki jo arhitekt lahko zavzame. In v tovrstni pasivnosti, se lahko zgodita najprej mentalni in v nadaljevanju tudi fizični preobrat.«

Je izredno delaven mladenič, poleg znanstvenoraziskovalnega dela se ukvarja tudi s pisanjem člankov za dve novejši slovenski arhitekturni reviji. Je član uredništev revij Praznine in Outsider ter urednik Outsiderjeve spletne izdaje. Pogosto se udeležuje tudi mednarodnih arhitekturnih konferenc in simpozijev.

V reviji Praznine je pred časom pisal o revitalizacijah starih industrijskih objektov, ki so v evropskih mestih že nekaj desetletij stalnice. »Ti projekti niso toliko revitalizacije, torej ponovno vdihovanje življenja propadajočim zgradbam, kot spominjajo na klicanje duhov; arhitekti nekdanje industrijske zgradbe skrbno ohranjajo navidezno mrtve in propadajoče, hkrati pa jih skvotajo z novimi funkcijami,« razlaga Kosec. »Razlog za nenaden razmah industrijskih ‘duhov’ v zahodnih mestih lahko iščemo tudi v nenehno spreminjajočem se karakterju postmoderne ekonomije, ki jo bolj kot kar koli drugega zaznamuje nenehna nestabilnost.«

Njegovi članki so zanimivi prav zaradi širokega znanja, ki ga ima – vse od zgodovine arhitekture in umetnosti do filozofije, sociologije, ekonomije, tehnologije. Umirjeno polemičen, intelektualno igriv in pronicljiv prinaša zanimive teze in presenetljive ugotovitve. Je tudi analitičen in artikuliran opazovalec mentalnih in materialnih »ruševin« sodobne družbe in lahko bi ga pravzaprav primerjali s tem, kar je sam zapisal o anonimnem opazovalcu, ki »kontemplira ostaline nekdaj mogočne civilizacije (naše) in razmišlja o minljivosti vsega snovnega«.