Utrujeni od Planice

Težko bi rekli, da živimo v časih, ko se ne bi dogajalo veliko. Pravzaprav živimo v zoni somraka, v obdobju, ko spremljamo legalizacijo praks, ki bi jih še pred petimi leti označevali za fašistične. V obdobju, ko v istem tednu izženemo družino z dojenčkom in ustanovimo novo stranko, ki se bo zavzemala, da rodijo vse, tudi posiljene ženske. In razumemo, vsi trpimo ob pogledu na svet, ki se sesuva sam vase, medtem ko bi raje brezskrbno gledali serijo, ki se odvija v gorah ali med vinogradi in kjer so glavna grožnja trači in zlomljena srca. A tridnevno pretvarjanje nacionalke, da je glavna novica celotnega konca tedna tekmovanje v smučarskih poletih, je vsaj problematično, če ne skrajno neodgovorno.

Planica je resda spektakel, a je predvsem športni in zabavni dogodek, ki razen pretresa za lokalni promet in jetra obiskovalcev zunaj športnega programa nima pretirane novičarske vrednosti. Zakaj je bilo tja treba poslati voditelja Dejana Ladiko in dan pozneje še Manico Janežič Ambrožič, da iz izteka planiške skakalnice vodita osrednjo informativno oddajo na nacionalki, si težko predstavljamo. Razen če so odgovorni želeli videti, kako voditeljica kar dvakrat vzhičeno ugotovi, da je Planica v času Dnevnika spokojna. Seveda je, če pa se je veselica preselila v Kranjsko Goro. Od koder se je k sreči javljal dopisnik.

Posledično sta bila osrednja gosta Dnevnika Jelko Gros in Franci Petek, gledali smo tudi razvlečen prispevek o novem domačem proizvajalcu skakalnih smuči. Če so komentatorji športnih prenosov nekoč iskali načine, da ne omenjajo blagovnih znamk smuči, je v imenu nacionalnega ponosa to zdaj neproblematično, direktor je bil celo gost oddaje. A brezplačna promocija ni bila nič v primerjavi s prispevki, v katerih so obiskovalci Planice, vsi, vsaj upamo, že konkretno pod gasom, razlagali, kako so ponosni, da so Slovenci, kako je v Planici kot po vsej Sloveniji leta 1991 in da bodo na sploh kar umrli od ljubezni do domovine.

Poročanje o športu ni nikoli nevtralno, vedno je pristransko v prid države, v kateri se o njem poroča. Uporablja se za negovanje domoljubnih čustev, kopičenje neposrečenih metafor in normaliziranje diskurza »mi proti vam«. In v primeru nacionalke, za neumorno, tridnevno seciranje vseh banalnosti, ki pridejo skupaj z nečim, kar bi lahko v nekaj minutah obdelali v oddaji, ki je temu namenjena. Ne vemo, morda v Športu, ki je na sporedu po vsaki informativni oddaji?

Ali pa se je bolj priročno vdajati športnemu domoljubju in grajenju skupnosti, torej »nas«, medtem ko dopisnik iz Rima Janko Petrovec brez zadržkov v isti koš »drugih« stlači anarhiste, black bloc, italijanske skrajne desničarje in »džihadistične volke samotarje« ter vse skupaj ob 60. obletnici Rimske pogodbe razglasi za varnostno grožnjo. Svet je tako preprost, ko nam ga razložijo na nacionalki.