Weronika Szczawinska

»Temelji naše demokracije so gnili«

Poljska režiserka Weronika Szczawinska (1981) je že desetletje pred »brutalnim« vstopom hrvaškega režiserja Oliverja Frljića na poljsko gledališko sceno v predstavah razgrajevala podobo Poljakov kot »trpečega« in »nedolžnega« naroda, prepričanega, da je, ker naj bi bil »izbrani narod«, zaradi trpljenja v preteklosti upravičen do poprave krivic že »na zemlji«. Szczawinska se, tako kot Frljić, ukvarja s temami, ki so v poljski družbi tabu, vendar se v primerjavi s hrvaškim režiserjem, ki odkrito in brezkompromisno napada tamkajšnje konservativne in klerikalne kroge, odstiranja tabujev loteva s subtilnimi gledališkimi postopki, teze pa podkrepi s spoznanji iz doktorske naloge, v kateri je preučevala posledice kolektivne amnezije poljskega naroda.

Szczawinska, ena izmed vodilnih predstavnic mlajše generacije poljskih režiserjev, je prepričana, da je Poljakom treba razgaliti vsiljeno sprego nacionalne identitete, države in katoliške cerkve, saj so zaradi nje na udaru človekove pravice, tudi pravica žensk do prekinitve nosečnosti; ta je v državi, prežeti s klerikalno ideologijo, (vedno) žgoča tema. Poziva h kritičnemu premisleku o vseh (vsiljenih) kolektivnih in osebnih identitetah, kar je prvi pogoj za resnično emancipacijo, ki jo ta čas ogroža »konservativna revolucija«, prisotna na Poljskem, Madžarskem in še kje. Na drugačen način, z univerzalnejšimi sporočili, se teme identitet loteva tudi v predstavi Hitchcock, ki jo pripravlja v Slovenskem mladinskem gledališču.

Na Poljskem poteka »konservativna revolucija«, katere motor sta katoliška cerkev in vladajoča stranka Zakon in pravičnost Jaroslawa Kaczynskega; o tem smo se pri nas prepričali že zaradi burnih odzivov na predstave Oliverja Frljića, ki jih je ta v zadnjih letih ustvaril na Poljskem. Ker v njih ostro kritizira konservativne in klerikalne kroge, so jih nekateri kritiki primerjali z »odvrženo bombo«. Kako ste vi, režiserka, ki proučuje podobne teme, razumeli njegove predstave in odzive nanje?

Kletev, njegova najnovejša predstava, je prelomna. Poljsko gledališče je v zadnjih letih načelo številne tabu teme, toda nihče si ni, tako kot Frljić, upal dregniti v najbolj prepovedano temo: katoliško cerkev. Razlogov za prepoved kritiziranja cerkve je več. Eden izmed njih je poseben preplet cerkve z državo in narodom, vzpostavljen v zgodovini, kar je cerkvi omogočilo posebno vlogo pri ohranjanju narodne identitete. Zaradi te nesrečne povezave je vsaka kritika delovanja RKC tudi kritika nacionalne identitete. Nismo sekularna država, le pretvarjamo se, da smo.

Vesela sem, da si je Frljić s sodelavci upal dregniti v to temo. V Kletvi sicer ni pokazal rešitve problema, je pa s tematiziranjem prepovedanih tem razgalil mehanizme samocenzure v poljski družbi in nazorno pokazal, do kod seže pravica do svobode govora pri nas. Katoliška cerkev je v tej predstavi razgaljena, vendar je to le ena izmed tem, v katere na Poljskem ni dobro drezati. Da velja to tudi za antisemitizem, smo videli pred nekaj leti, ko je menedžer krakovskega Starega teatra prepovedal Frljićevo predstavo Nebožanska komedija. Res je, da se tudi poljski režiserji v predstavah včasih lotevajo kompleksnih odnosov med poljsko večino in Judi, toda z njimi ne zbudijo širše razprave. Včasih se zdijo takšne predstave le alibi za to, da o tem v prihodnje ne bi bilo treba več govoriti. Oliverjeve predstave pa udarijo tja, kjer najbolj boli. Dajejo vedeti, da Poljake čaka še veliko dela v kritičnem soočenju z lastno preteklostjo.

Tudi sami ste v predstavah že pred desetletjem uporabili, podobno kot Frljić, besedila bardov poljske literature, da bi razgalili kolektivno amnezijo poljske družbe pri ukvarjanju z lastno zgodovino. Česa se Poljaki tako bojijo? Samih sebe?

Najbolj se bojijo razkroja predstave, ki smo si jo ustvarili o sebi. V tej predstavi smo Poljaki vedno »nedolžen narod«, nedolžna žrtev Evrope, žrtve agresije Avstrijcev, Rusov in Nemcev. Zaradi vsega trpljenja pod njihovo oblastjo si zaslužimo le najboljše, tudi sredstva iz skladov Evropske unije. Mi smo trpeli, nas prepričuje ta predstava. Če pa jo pogledate pobliže, vidite, da je lažna. Poleg tega nas takšna samopodoba onemogoča pri priznavanju lastnih grehov. Zaradi nje ne zmoremo zdravo opredeliti kompleksnih odnosov z Judi, Ukrajinci in spominov na multikulturno Poljsko pred 2. svetovno vojno. Poljska je bila tedaj velika država, država številnih jezikov in kultur, bila pa je tudi država nasprotij. V šestih letih vojne je takšna Poljska izginila. Postali smo (etnično) homogena država s travmami. Današnjo lažno predstavo o sebi smo si ustvarili, da nam ne bi bilo treba govoriti o travmah iz preteklosti.

Tudi sama v predstavah, podobno kot Oliver, odpiram boleča poglavja iz naše preteklosti. Toda v primerjavi z Oliverjevimi gledališkimi postopki, v katerih pogosto poudarja konflikt, sama vzamem za podlago na videz vsakdanji motiv, podobo ali prizor, o katerem je varno govoriti, nato pa poskušam pokazati nasprotje, ki je v njem. Moja predstava Kako biti ljubljen? temelji na znanem poljskem filmu iz šestdesetih let o ženski, ki je storila vse, da bi rešila ljubljenega moškega. Zanj se je žrtvovala, on pa je vztrajal pri izpolnjevanju herojske verzije naše zgodovine, čeprav ni bil nikakršen junak. Pogosto uporabim perspektivo koga brez glasu, šibkega v diskurzu. Tudi v doktoratu in na predavanjih sem premišljevala o reprezentacijah kolektivnega spomina in se spraševala, kaj skušamo skriti pred seboj in kako se konstruktivno spoprijeti z lastno preteklostjo.

»Dobro je, da je po oktobrskih demonstracijah, največjih demonstracijah za pravice žensk v zgodovini Poljske, veliko ljudi doumelo, da ženske pravice niso nore feministične zahteve, ampak sestavina človekovih pravic.«

V intervjuju po vaši predstavi Genij v puliju, v kateri ste tematizirali ta vprašanja, ste dejali, da si moramo zamisliti »vrnitev v preteklost, ki ne bi pomenila negacije«. Predvsem pa vas je vznemirjalo vprašanje, zakaj poljski narod potrebuje avtoritete. Zakaj?

Vedno se sprašujem, kako na pojave, ki se nam zdijo samoumevni, pravi ali heroični, pogledati z novega zornega kota. Sem sodi tudi premislek o liku gospodarja. Predstavo je navdihnila usoda velikega poljskega režiserja Konrada Swinarskega, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja deloval v krakovskem Starem teatru. Umrl je v letalski nesreči in v gledališkem svetu nemudoma postal legenda. Na podlagi njegove življenjske zgodbe in gledališkega dela smo naredili predstavo. Zanimalo nas je, ali smo idejo ali človeka, ki se spremeni v spomenik, res dolžni častiti. Po mojem je to nevarno, saj je vsaka koherentna verzija zgodovine vedno lažna. Raje vzamem svoje malo kladivo in začnem udarjati po takšnih spomenikih, dokler se ne raztreščijo na koščke. Udarjam po spomenikih živim ali mrtvim gospodarjem, ki jih marsikdo potrebuje, da se počuti varno in mu ni treba misliti s svojo glavo.

Zdi se, da so Poljaki naklonjeni liku gospodarja, ki naj bi jim osmislil življenje s prepričljivo zgodbo o »izbranosti naroda«, kar je seveda krščanski koncept. Morda tudi zato javnost ne problematizira početja poljskih škofov, ki so lani v navzočnosti predsednika Andrzeja Dude Jezusa Kristusa razglasili za »poljskega kralja«. Se je sploh mogoče upreti poskusom takšnega pranja možganov?

Za nas je to boleča tema. Klerikalni diskurz je tako močan, da celo vodilni možje Gazete Wyborcze, edinega liberalnega časnika, ki ga še imamo, nočejo kritizirati početja katoliške cerkve, čeprav se – v glavnem gre za ljudi iz vodstva demokratične opozicije v prejšnjem sistemu – opredeljujejo za ateiste. Le majhna skupina ljudi, dejavnih v javni sferi, se odkrito upira vmešavanju cerkve v posvetna vprašanja družbe.

Za takšne razmere smo krivi tudi sami, saj nikoli nismo problematizirali dejstva, da so temelji naše demokracije zaradi kompromisa s cerkvijo gnili. Vse vlade po spremembi sistema, tudi liberalne, se niso hotele in upale spuščati v konflikt s cerkvijo. Izvajale so le gospodarske reforme, cerkvi pa prepustile odločanje o tem, kaj je v družbi primerno in kaj ni. Da je ne bi vznemirjali, so tudi ob vprašanju skoraj popolne prepovedi splava vsi politiki in vse vladajoče stranke »pozabili« na zakone in človekove pravice. Ne krivim samo sedanje konservativne vlade, ampak tudi liberalce, ljudi iz Državljanske platforme, ki se zdaj hvalijo, da so nas pripeljali v Evropsko unijo, v resnici pa so s cerkvijo sklenili ta gnili kompromis in se sami osredotočili na gospodarstvo. Besni smo. Nismo pa še našli prave rešitve, kako v sedanjih razmerah konstruktivno načeti ta vprašanja.

Oktobra lani vam je sicer s protesti na ulicah poljskih mest uspelo ustaviti zakon, ki bi tako rekoč popolnoma prepovedal splav. Izbojevali ste pomembno bitko, vendar vojna za pravice žensk verjetno še ni dobljena.

Na začetku devetdesetih let so sprejeli zakon, ki določa, da je zarodek mogoče splaviti le, če je ženska posiljena, če je njeno zdravje ogroženo ali če diagnoza pokaže resno bolezen ploda. Zdaj pa je vladajoča stranka s krščansko retoriko o »nerojenem življenju« prišla na dan s popolno prepovedjo splava. Ženske so se uprle. Oktobrske demonstracije so bile največje demonstracije za pravice žensk v zgodovini Poljske. Dobro je, da je po njih veliko ljudi doumelo, da ženske pravice niso nore feministične zahteve, ampak sestavina človekovih pravic. Brez njih se družba ne more premakniti. Vse skupaj je sramotno. Z vso to norostjo glede splava, pravic žensk in katoliške cerkve pa nas po mojem še odvračajo od spoznanja, da vladajoča stranka nikoli ne bo problematizirala delovanja kapitalistične ureditve. Pred dvema letoma se je na sceni pojavil Razem (’skupaj’), prva prava leva stranka na Poljskem, ki hkrati napada konservatizem in neoliberalizem. Njeni člani razmišljajo drugače, sveže, ponujajo nove premisleke. V okoreli javni diskurz vnašajo nove teme. Upam, da jim bo uspelo.

Gledališka predstava: Hitchcock

Režiserka: Weronika Szczawinska

Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana

Kdaj: 19., 20. in 21. aprila 2017 ob 19. uri