Nedotakljivi

Kriminalisti so v zadnjih 25 letih opravili več kot 5000 hišnih preiskav. Niso preiskali le domov osumljenih kriminalcev, vstopili so tudi v domove številnih novinarjev, urednikov ali uglednih intelektualcev. Pred dvema letoma so zasegli računalnike in diske bivši predsednici vlade Alenki Bratušek, isti dan so nenapovedano prebrskali dokumentacijo v kabinetu predsednika vlade. Ko so leta 2000 prišli na dom k tedanjemu uredniku Časopisa za kritiko znanosti dr. Dariju Zadnikarju, češ da naj bi doma hranil sestavine za izdelavo molotovk, jim je Zadnikar prijazno odprl vrata, četudi mu niso želeli pokazati naloga o hišni preiskavi. Osumljeni so večinoma sodelovali s policijo, tudi Bratuškova je kriminalistom pred dvema letoma pomagala, rekoč, da sodišču odredbe o hišni preiskavi niti ne bi bilo treba izdati. In jim predala svojo elektronsko pošto.

Nekateri s policijo niso želeli sodelovati, a so se prej ali slej morali ukloniti. Prvič se je leta 1995 neki uslužbenec notranjega ministrstva pritožil na ustavno sodišče zaradi hišne preiskave, češ da naj bi kriminalisti do njega prišli na podlagi nezakonito pridobljenega izpisa telefonskih številk. A je bil s sklicevanjem na svoje človekove pravice neuspešen. Leta 1996 se je neki računalničar pritožil na ustavno sodišče, ker mu je policija zasegla diskete in zato ni mogel nadaljevati dela; z vsakim dnem naj bi se mu povečevala materialna škoda, je trdil, a je njegova pritožba na ustavno sodišče prav tako letela v koš. Leta 1997 so policisti izvedli hišne preiskave brez navzočnosti osumljenega, zasegli so predmete tretji osebi, ki ni bila ničesar osumljena. A je ustavno sodišče pritožbo zaradi domnevnega kršenja človekovih pravic spet zavrglo.

Vse doslej je veljalo, da je hišna preiskava del predkazenskega postopka, v katerem pritožbe niso utemeljene, saj naj bi se vsi očitki predstavili v času sojenja. Pravna kontinuiteta je bila pri tem vprašanju trdna kot kamen. Z argumentom, da vsa pravna sredstva še niso izčrpana, so ustavni sodniki pritožbe zoper hišne preiskave zavračali eno za drugo. »Ustavno pritožbo je sodišče zavrglo, ker pravna sredstva niso izčrpana … Pritožnica bo imela v morebitnem kazenskem postopku, če bo ta uveden tudi zoper njo, možnost uveljavljati vse očitke, ki jih sedaj uveljavlja v ustavni pritožbi …« so ponavljali. Dokler pred sedanjo skupino ustavnih sodnikov ta mesec ni prišel primer Andreja Širclja, pomembnega politika SDS, predsednika parlamentarne komisije za nadzor javnih financ. Šircelj je osumljen zlorabe uradnega položaja pri ustanavljanju slabe banke (DUTB), zaradi česar je policija pri njem v parlamentu opravila preiskavo. A ustavni sodniki so zdaj policiji razpolaganje s tako zbranimi dokazi začasno prepovedali.

Že pred dvema letoma se je končala finančna preiskava izvora Janševega premoženja. Je tožilce zdaj že strah vložiti tožbe?

Pet ustavnih sodnikov, Ernest Petrič, Mitja Deisinger, Marko Šorli, Jan Zobec in Etelka Korpič Horvat, je namreč presodilo, da bi lahko šlo pri preiskavi Širclja za »nedovoljen poseg v delo poslancev in njihovo avtonomijo«, celo za poseg v sam ustroj parlamentarne demokracije in za kršitev načela delitve oblasti. Morebitne protiustavne hišne preiskave v parlamentu naj bi vplivale »na občutljiv sistem zavor in ravnovesij med zakonodajno ter izvršilno in sodno vejo oblasti«, so trdili, zaradi česar naj bi njegov primer morebitnih kršitev »človekovih pravic« in vdora v zasebnost pomenil pomembno ustavnopravno vprašanje »par excellence«, je v inflaciji latinskih izrazov omenil sodnik Petrič. Ustavni sodniki so zato tožilstvu in policiji, do sprejema končne odločitve, prepovedali uporabo dokazov zoper Širclja. Torej vseh zaseženih listin in podatkov, najdenih v parlamentu, ki so bili, kot so nam potrdili na policiji, še nedavno del ovadbe, ki jo je Nacionalni preiskovalni urad februarja poslal na specializirano državno tožilstvo.

Kako strokovno so sodniki, ki pomenijo vrh ustavnopravne znanosti, presodili v tem nedvomno pomembnem primeru? Vzemimo argumentacijo sodnika Marka Šorlija. Šorli je v pritrdilnem ločenem mnenju opozoril »na pomembno razliko med zbiranjem fizičnih dokazov in digitalnih podatkov (dokazov)«. Omenil je »pravno praznino« in se zavzel za presojo »ustavnosti veljavne zakonske ureditve za vse primere, v katerih je odrejen pregled elektronskih naprav …«, češ da je pri preiskavi računalnika, »ki hrani ogromne količine različnih informacij na različne načine«, drugače kot pri zbiranju fizičnih dokazov pri navadni hišni preiskavi. Ta skrb je nedvomno upravičena. Oziroma je nekoč bila upravičena. Šorli, ki ga je kot ustavnega sodnika želela SDS, je očitno v svojem izvajanju argumentov v prid Širclja pozabil, da so preiskave elektronskih naprav od leta 2009 že urejene z dvema novima členoma zakona o kazenskem postopku, 219.a in 223.a, ki na poseben način urejujeta preiskave elektronskih naprav. Takšnih napak si ustavni sodniki ne bi smeli privoščiti.

Celo pregovorno kritična informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik ocenjuje, da je slovenska ureditev »hišne preiskave« elektronskih naprav jasna. Problem, kot pravi, je kvečjemu pri uporabi teh členov. Sodišča se namreč danes zaradi hitrega razvoja sodobnih tehnologij in njihove vloge v medsebojni komunikaciji posameznikov soočajo z izzivi, kako konkretno recimo napisati odredbe o hišni preiskavi. Problemi, s katerimi se ukvarjajo pri informacijski pooblaščenki, so tako »preširoko ali nejasno zastavljene sodne odredbe, ki so lahko posledica morebitnega nepoznavanja tehnologij in lahko pomenijo prekomerne posege v zasebnost«, pojasnjuje Prelesnikova. A tega vprašanja v primeru Šircelj ustavni sodniki niso izpostaviliؘ– preiskovalna sodnica je v odredbi za hišno preiskavo namreč to tudi časovno in vsebinsko omejila.

Sodnica je decembra 2015 odredila hišne preiskave pri Širclju zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi DUTB marca 2013. Pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja republike Slovenije«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«, je zapisala. Šircelj naj bi kot prvi vodja slabe banke še z drugimi osumljenimi oškodoval državo za skupaj 2,7 milijona evrov – kolikor naj bi bile namreč vredne fiktivne svetovalne pogodbe, ki jih je ob ustanovitvi slabe banke Šircelj pomagal skleniti s štirimi podjetji. Da preiskovalna sodnica pri tem ni sledila nekakšnemu političnemu interesu oziroma vdoru sodne veje oblasti v zakonodajno, kar zdaj skrbi ustavne sodnike, pa konec koncev pričajo tudi poročila protikorupcijske komisije še pod vodstvom Gorana Klemenčiča in računskega sodišča iz tistega časa, v katerih so omenjene nadzorne institucije prišle do podobnih ugotovitev kot zdaj policija na področju kazenske odgovornosti.

Še huje, način ustanovitve DUTB je bil tudi eden najbolj grobih primerov zatrtja demokracije. In to ob asistenci ustavnega sodišča. Prav ustavno sodišče je namreč decembra 2012 s prepovedjo referenduma o slabi banki razglasilo »izredne razmere«. Ustanovitev DUTB oziroma državne slabe banke, prepoved referenduma o njej in neupoštevanje ustave so namreč v tisti odločbi upravičili s »krnitvijo suverenosti«, do katere naj bi domnevno prišlo, če DUTB ne bi bila ustanovljena. Sodniki so se sklicevali na ocene parlamentarne večine pod vodstvom SDS, češ da bi zaradi referenduma Slovenija izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov. S čimer so ustavni sodniki tudi upravičili sporno ravnanje tedanje vladajoče koalicije. Druga vlada Janeza Janše je namreč moralno oštevala in nato aktivno ovirala pobudnike za referendum o slabi banki, notranje ministrstvo pod vodstvom Vinka Gorenaka (SDS) je recimo »izgubilo« podpise Sindikata kemične in gumarske industrije za razpis referenduma, zavlačevalo s preštevanjem podpisov, nakar je lagalo in manipuliralo s pojasnili glede postopka.

Aktualna tankočutnost ustavnih sodnikov, ki so policijsko preiskavo ustanovitve DUTB zdaj »zamrznili«, ker jih skrbi delovanje parlamentarne demokracije, je zato, milo rečeno, »kičasta«. Je zaigrana, neverodostojna in sprenevedava. Ustavni sodniki zdaj osumljene kaznivih dejanj v primeru ustanavljanja slabe banke, ki je par excellence zadeva v javnem interesu, obravnavajo na podlagi tako visokih načel, o katerih so lahko nasprotniki DUTB prej kvečjemu sanjali. Pri čemer smo v vmesnem času že spoznali, da so imeli nasprotniki DUTB po vsebini prav. Delovanje DUTB je v praksi pokazalo, da Slovenija s preprodajo poceni terjatev izgublja milijone, nekateri ekonomisti so celo izračunali, da nas bo takšno reševanje slabih terjatev na koncu stalo milijardo evrov in več. Ustavni sodniki, ki bi očitno morali spoznati, da so jih pri karikiranju izrednih razmer v SDS potegnili za nos, zaradi njihovih lastnih interesov, zaradi oklepanja oblasti, pa tej stranki še naprej sledijo. Tako se zdi, da je še edina očitna ustavnopravna kontinuiteta zadnjega obdobja sledenje stališčem te politične stranke. Zato je ustavno sodišče spremenilo dosedanjo prakso v primeru odločitev o dopustnosti referendumov in zdaj v primeru dopustnosti hišnih preiskav.

Četrt stoletja ustavni sodniki niso dopuščali, da bi se osumljeni kaznivih dejanj pritoževali nad hišnimi preiskavami. Dokler, še enkrat, do njih ni prišel primer politika SDS.

SDS se je v Sloveniji pred trinajstimi leti na oblast zavihtela z izpostavljanjem korupcije državnega vrha v seriji izrednih sej parlamenta. To je bil trenutek leta 2004, ko je Janša prinesel v parlament protikorozivno pršilo WD-40 in z njim dokazoval nepotizem v državnih podjetjih – kje so že danes zaposleni njegovi otroci? Tej strategiji je SDS sledila pri zapoznelem boju proti tajkunom in zdaj pri ponavljanju potrebe po preiskavi bančne luknje. Dejansko pa je SDS s svojimi dejanji boj proti korupciji in klientelizmu v Sloveniji omrtvičila. Ne zgolj z obglavljenjem protikorupcijske komisije (KPK), kar je stranki po desetletju zahtev uspelo s pomočjo predsednika države Boruta Pahorja, ki je na vrh KPK imenoval Borisa Štefaneca, ampak tudi s primerom Patria in končno s »privatizacijo« ustavnega sodišča. Tožilec v zadevi Patria Andrej Ferlinc je po kratkem idealizmu potrto zaključil, da se je po njegovem v Sloveniji očitno razvila »splošna medsebojna družbena toleranca političnih opcij, neke vrste družbena pogodba, ki po eni strani preprečuje ‘boj vseh proti vsem,’ po drugi strani pa vzpostavlja vzdušje, v katerem se korupcija razvija pravzaprav v ‘običajno ravnanje’ kot rezultat vsakokratnih splošnih družbenih in kulturnih razmer«. Tudi nova garnitura ustavnih sodnikov je rezultat najočitnejšega političnega dogovora med vladajočimi strankami po osamosvojitvi.

Danes je primer Širclja, pri katerem ustavni sodniki kriminalistom ne dovolijo hišne preiskave, »normalen«. Nihče se ni ta mesec obregnil ob odločitev ustavnih sodnikov, ki so »zamrznili« dokaze proti njemu. Ključen primer, po katerem je zmagal ta duh, pa je bil primer Patria. Ko je ustavno sodišče pomagalo Janši pri zastaranju primera, je vrhovno sodišče tudi opozorilo, da se je ustavno sodišče v primeru Patria odločilo »za drugačno, novo interpretacijo nekaterih zahtevnih strokovnih vprašanj in standardov …«, kar naj bi »v prihodnosti prav gotovo bistveno vplivalo na pregonljivost korupcijskih kaznivih dejanj«. S specializiranega tožilstva so nam tedaj odgovorili, da naj bi v javnosti naraščal vtis o neenaki obravnavi posameznikov pred sodišči. In sicer zato, ker naj bi se sodna praksa v Sloveniji oblikovala »na odmevnih zadevah, kjer sodišča sodijo predstavnikom posameznih elit, in ne na zadevah, kjer sodišča odločajo o krivdi povprečnega človeka«. Predstavniki elite pa si lahko najamejo najboljše odvetnike in »plačajo sebi ustrezna strokovna mnenja« ali si s svojimi »povezavami ustvarijo tudi naklonjeno medijsko poročanje«, so odgovorili.

Tankočutnost ustavnih sodnikov, ki so »zamrznili« policijsko preiskavo ustanovitve DUTB, je »kičasta«. Je zaigrana, neverodostojna in sprenevedava.

Tako tudi ni čudno, da učinkov boja proti korupciji ali klientelizmu ni videti. Na specializiranem državnem tožilstvu resda vodijo okrog 90 primerov bančnikov, ki so osumljeni zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Vsak mesec vidimo kakšno odmevno policijsko akcijo. A po letih dela so le trije primeri prišli do obsodilne sodbe, še nobeden pa do pravnomočne. Kaj je narobe? Bivša gospodarska elita, odgovarjajo s specializiranega tožilstva, si je pogosto že med izvrševanjem kaznivega dejanja pomagala z nasveti strokovnjakov. V Sloveniji še vedno ni izoblikovana pravna praksa glede pregona teh kaznivih dejanj. Banke nimajo interesa za konstruktivno sodelovanje. V tujini banke zavlačujejo pri izmenjavi informacij. Podrejene bančne delavce je strah za službo, če bodo sodelovali s policijo. Sodniki, ki dobijo v reševanje bančne spise, o bančništvu kot strokovnem področju praviloma ne vedo ničesar, razlagajo na tožilstvu. Predvsem pa, dodajajo, se praviloma kot najzahtevnejši del izkaže dokazovanje »subjektivnega zakonskega znaka direktnega (in posebej motiviranega) naklepa: dokazati je potrebno, da se je obdolženec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, to pa z namenom, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist«. Kar pa je, seveda, učinek razsodbe v primeru Patria. Danes v Sloveniji ni dovolj, če policija osumljenega zasači z roko v marmeladi. Ta mora poleg tega še jasno izražati namen in dokazovati zavedanje, da jo namerava pojesti.

Proti Janši sicer v tem trenutku še vedno tečeta dva večja postopka, oba povezana z izvorom njegovega premoženja. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je leta 2013 ugotovila, da naj bi Janša razpolagal z 210 tisoč evri premoženja, za katero ni znal pojasniti, kako ga je dobil. Specializirano državno tožilstvo je nato proti Janši in tudi proti njegovemu bratu Rajku Janši in ženi Urški Bačovnik uvedlo finančno preiskavo. Zbrali naj bi dovolj dokazov za utemeljen sum, da je bil del njihovega premoženja financiran z denarjem nezakonitega izvora; na tožilstvu celo sumijo, da je nepojasnjenega premoženja Janše za okrog pol milijona evrov. Toda ta finančna preiskava se je končala že aprila 2015. Zakaj po dveh letih še vedno ni vložena tožba na sodišče? Glede izvedene finančne preiskave »so se naknadno pojavile nove okoliščine in pravna vprašanja, ki terjajo, da mora tožilec specializiranega državnega tožilstva, ki sprejme odločitev o vložitvi tožbe, te okoliščine dodatno raziskati oziroma preveriti«, so nam odgovorili s specializiranega tožilstva.

Ustavni sodniki zdaj osumljene v primeru ustanavljanja slabe banke obravnavajo na podlagi tako visokih načel, o katerih so lahko nasprotniki DUTB prej kvečjemu sanjali.

Gre za nova »pravna vprašanja« ali za strah? Se tožilec sprašuje, zakaj bi moral še on opravljati to Sizifovo delo, zakaj bi moral prepustiti sebe in svojo družino javnemu šikaniranju, ko pa bo primer zelo verjetno tako ali tako padel ali zastaral – če ne prej, pa s pomočjo ustavnega sodišča, v katerem bodo že kmalu sedeli sodniki, hvaležni stranki SDS za dobro plačano, vplivno devetletno funkcijo?