Tebi, Slovenija, domovina 

Govor dr. Klemna Jakliča po izvolitvi na položaj ustavnega sodnika 

Spoštovani, iskrena hvala najprej suverenu te države, torej ljudem. Od vas prihaja Ustava in zaradi vas je Ustava. Hvala za priložnost in odgovornost služiti, vsem z enakim spoštovanjem. Hvala tudi tistim od vas, ki ste mi ves čas zaupali. Kot sem zapisal že ob soglasju h kandidaturi, ob tako trdni podpori bi za pravno državo šel na tnalo slovenske realnosti ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba. Hvala tudi temu Zboru za izvolitev, tistim, ki ste obkrožili moje ime s takšno večino. Kdor pa vladavino ljudi jemlje resno, si obenem ne želi izvolitve s stoodstotno podporo, zato enaka hvala tudi tistim izmed vas, ki ste k tej odločitvi prispevali njeno demokratičnost.

Prav posebej hvala nekaterim posameznicam in posameznikom, v tej dvorani in izven nje, ki sami pri sebi vedo za to. Predsedniku republike – hvala, da ste predsednik vseh. Na koncu še tebi, Slovenija, domovina. »Čez sedem dolgih let,« praviš svojim fantom v narodni pesmi. Meni si jih dodelila sedemnajst – dolgih let tujine. Tudi zato vem, da, kot vsaka domovina, nosiš v sebi neprecenljivo dobro, pa tudi krivico. Sedemnajst je kot nič v primerjavi s tistimi, ki jih je roka tvoje krivice kdaj – kadarkoli – zares dosegla. In tistimi, ki jim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli tvoje lepe planine, tvoja cvetoča polja. Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Ta obljuba obljub je bila dana tudi v Ustavi tvoje države. Na vseh nas in tistih, ki pridejo za nami, je, da je izpolnimo svoj del. Hvala torej tudi tebi za klic in srečno, domovina Slovenija!

Prejšnji teden so bili v državnem zboru izvoljeni štirje novi ustavni sodniki, dr. Matej Accetto, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rajko Knez in dr. Klemen Jaklič. Vsi so po izvolitvi tudi nekaj malega povedali, Jakličev govor pa se je precej razlikoval od klasičnih formalnosti. Poleg običajnih zahval ga je dobršen del namenil domovini, Sloveniji. Ta je bila, tako Jaklič, v preteklosti do njega mačehovska. Kar 17 let je moral čakati, da se je lahko vrnil.

Zdaj 40-letni Jaklič je omenjena leta študiral in kasneje tudi predaval na ugledni Harvardovi univerzi. Da si je kljub temu ves čas želel domov, drži. Večkrat je to javno povedal. Pred leti je v intervjuju za časnik Reporter potarnal: »Žal zame doma že vsa leta ni mesta.« Tedaj je še dodal, da ga je razočaral nekdanji minister dr. Žiga Turk, češ da mu vrnitve v Slovenijo ni omogočil niti on, čeprav sta na isti (politični) strani. Turk se je odzval, da bi moral kršiti zakon, če bi hotel Jakliču priskrbeti službo na ljubljanski pravni fakulteti, vendar tega ni želel storiti: »Veliko jih je bilo, ki so modrovali in tožarili, kje vse bi moral jaz kot minister stopiti čez rob pameti ali zakona, da bi protežiral ’naše’ in se maščeval ’njihovim’ ...« Jaklič bi se sicer lahko že prej vrnil v Slovenijo, tudi v akademsko sfero, če bi želel. A se za sodelovanje s katero od zasebnih pravnih fakultet v lasti posameznikov, naklonjenih politični desnici, ni odločil. Njegova želja je bila vrnitev na ugledno ljubljansko pravno fakulteto. To verjetno ostaja cilj tudi za prihodnje, ko se izteče devetletni mandat na ustavnem sodišču …