Portret ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson

Tiha strast je zgodovinska drama o življenju in delu ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson ter hkrati pretresljiv portret ženske, umetnice uporniškega, neodvisnega duha v primežu zadušljive patriarhalne in krščanske morale. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Film v režiji sodobnega britanskega režiserja Terenca Daviesa, ki je svetovno premiero doživel na filmskem festivalu v Berlinu, bo od 5. aprila dalje na ogled v Kinodvoru.

Emily Dickinson se je rodila leta 1830 v mestu Amherst v ameriški zvezni državi Massachusetts ugledni, vplivni in razmeroma premožni družini. Večino svojega življenja je preživela na posestvu staršev, kjer je napisala skoraj 1800 pesmi, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Veliko pesmi je v znameniti in obsežni pisemski korespondenci delila s svojimi znanci in prijatelji. Največ pesmi je napisala v času ameriške državljanske vojne (1861-1865), ki je njeno življenje močno zaznamovala. Tedaj pričakovani javni izpovedi svoje vere se je odrekla in zaslovela kot ženska v belem, ki v nedeljo ne hodi v cerkev in le redko zapusti očetovo hišo. V svojih pesmih je, stopajoč prek razpok med minljivostjo in večnostjo, življenjem in smrtjo, mirom in vojno, opevala veličastno čarobnost naravnega sveta, ki pozornemu opazovalcu poklanja tuzemski raj. Posmrtna objava njenih zbranih del je Emily Dickinson v desetletjih po njeni smrti naglo vzpostavila kot največjo ameriško pesnico vseh časov.

"Obožujem poezijo Emily Dickinson. Po mojem mnenju predstavlja vrhunec ameriške poezije 19. stoletja. Nikoli me niso prevzele pesmi Henryja Longfellowa, toda Dickinsonova je bila resnični genij in močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. Tako zgoščene so, kot destilati čiste esence. Zato so tako silovite. Svojo skrajno zgoščeno izraznost je izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez kompromisov, v privilegiranem razkošju svojega zasebnega sveta. To so pesmi izjemne eksaktnosti in dostojanstva, globoke, pritajene meditacije o smrtnosti in minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela je živahen smisel za humor, rada se je smejala in veselilo jo je, če so jo spravili v smeh. Njena prijateljstva so bila intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec njene umetnosti," je zapisal režiser Terence Davies.

Terence Davies je že v času študija na gledališki akademiji v Coventryju napisal scenarij za prvi kratki film Children (1976), ki je bil z naslednjima kratkometražcema Madonna and Child (1980) in Death and Transfiguration (1983), pod skupnim naslovom The Terence Davies Trilogy, prikazan na številnih mednarodnih festivalih, kjer je prejel vrsto nagrad. Tako Daviesov celovečerni prvenec Oddaljeni glasovi, tihožitja (1988), ki velja za enega vrhuncev v zgodovini britanske kinematografije, kot naslednji film Konec dolgega dne (1992) sta bila avtobiografska portreta delavskega razreda v Liverpoolu štiridesetih in petdesetih let. Spomine na odraščanje v Liverpoolu petdesetih let je Davies predstavil tudi v svojem prvem dokumentarnem filmu O času in mestu (2008), ki je bil prikazan na festivalu v Cannesu. Tiha strast je njegov osmi celovečerni film. Glavne teme Daviesovega opusa so katolicizem in hromeče posledice dogmatične religioznosti za čustveno življenje posameznikov in družbe, homoseksualnost, nasilje, smrt, izguba, veličastnost filma, tujstvo, otroštvo, čas in spomin. Filme, ki jih režira izključno po lastnih scenarijih, zaznamuje avtorjev značilni slog simetričnih kompozicij, »simfonične« strukture in natanko odmerjenega ritma. 

p1cjfQMnAAs