Nenavadne francoske predsedniške volitve

Francoski volivci bodo imeli na letošnjih predsedniških volitvah izbiro med kandidati upanja in kandidati strahu

Šestdeset let po podpisu rimskih pogodb je ena od ustanovnih članic Francija pred volitvami, ki bodo lahko usodne za obstanek EU. Če bo zmagal sredinski neodvisni kandidat, ki podpira EU, Emmanuel Macron, bo to pozitivna prelomnica. Francija bo z njim zavrnila populizem. Če bo zmagala Marine Le Pen, kandidatka skrajne desničarske stranke Nacionalna fronta, se bo projekt EU končal, na portalu Project Syndicate piše Dominique Moisi, izvedenec pariškega inštituta Montaigne. Ker je od njih odvisno preživetje EU, so letošnje francoske volitve najpomembnejše v zgodovini pete republike.

Stranka Nacionalna fronta je v francoski politiki uveljavljena. Leta 1972 jo je ustanovil Jean-Marie Le Pen in jo vodil, dokler je leta 2011 ni prevzela njegova hči Marine Le Pen. Do zdaj je bil njen uspeh na volitvah omejen. Čeprav se je leta 2002 Jean-Marie Le Pen uvrstil v drugi krog, je na koncu bil močno poražen, ker so centristi in levičarji skupaj podprli Jacquesa Chiraca.

Kaže, da bo Marine Le Pen letos tudi uspelo priti v drugi krog, javnomnenjske ankete ji v prvem krogu celo napovedujejo zmago, a veliko jih je prepričanih, da bo v drugem krogu poražena. Toda referendum o izstopu Velike Britanije iz EU in izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA kažeta, da se lahko zgodi tudi nepredstavljivo.

Kljub temu kaže, da se bo uresničil pregovor, da »v tretje gre rado«. S porazom Marine Le Pen, bi Francija postala za Avstrijo in Nizozemsko tretja država, kjer skrajnim desničarjem ni uspelo. To bi bil nedvoumen dokaz, da je vzpon populizma mogoče zaustaviti.

Nenavadne okoliščine pogosto pripeljejo do nenavadnih oseb, kar se je zgodilo v 30. letih prejšnjega stoletja. Enako kot je bil takrat v času najhujše gospodarske krize v ZDA predsednik Franklin D. Roosevelt upanje, je danes za razočarane francoske volivce upanje Macron. Mnogi ga vidijo kot lik iz Stendhalovega romana, kot sodobnega Fabrizia del Donga, ki se odloči, da ne bo več opazovalec sveta, ampak bo ukrepal. Njegov načrt je kombinacija mladostne energije, samozaupanja, politične zvitosti, tehnokratskih sposobnosti in občutka za brzdanje.

Macron pooseblja obrat v francoski politiki, ki je odprava zgodovinske delitve na levico in desnico. Prestavlja lastno centristično gibanje. Do zdaj še nobeden neodvisni kandidat ni dobil francoskih predsedniških volitev, a letošnje volitve niso običajne. Kaže, da nobeni od velikih strank, ki sta republikanci in socialisti, ne bo uspelo s svojima kandidatoma priti v drugi krog.

Sedanji socialistični predsednik Francois Hollande ima tako nizko podporo (ta dosega komaj 4 odstotke), da se je odpovedal vnovični kandidaturi. To se v peti republiki še ni zgodilo. To pa napoveduje tudi nizko volilno udeležbo, kar je nenavadno za državo, kjer volivci jemljejo predsedniške volitve zelo resno. Za mnoge Francoze je letošnja predvolilna kampanja neskončen televizijski resničnostni šov.

Po drugi strani pa imajo zdaj možnost, da se preobrazijo iz gledalcev v aktivne in avtonomne udeležence. Lahko glasujejo za kandidata, ki ga vidijo kot upanje, enako kot so Američani leta 2008 izvolili Baracka Obamo. Lahko pa glasujejo za kandidatko strahu, tako so lani Američani izvolili Donalda Trumpa.

Francija seveda ni ZDA. Na svetovni ravni je manj pomembna igralka, je pa strateško pomembna država za EU. V določeni meri je politično izkušena Marine Le Pen lahko bolj nevarna kot Trump v beli hiši. To je razlog, da svet napeto čaka letošnje neobičajne francoske volitve.