Tanja Komadina, ilustratorka in striparka

Ne more biti dolgo pri miru, zato risanje, ki je povezano z dolgotrajnim sedenjem, pogosto prekinja s tekom. Odteče nekaj kilometrov in se vrne k delu. Tudi v stripih in ilustracijah ima rada gibanje, dogajanje, sicer se začne dolgočasiti. Rada ima dramo, realizem, značilne drobce pri ljudeh in v njihovem vedenju, ki jih preliva v zgovorne risbe. Raje riše ljudi kot živali.

Sredi dvajsetih se je odločila, da se bo povsem predala ilustraciji. Sicer si želi kdaj tudi oblikovati kakšno od svojih knjig, a je za zdaj tako zasedena z ilustriranjem in risanjem stripov, da bi bilo še oblikovanje prevelik zalogaj, predvsem časovno. Letos ima v delu dva stripa; eden nastaja po kratki ljudski pripovedki Zakaj se psi vohajo, drugi pa po črticah Ivana Cankarja, predlogo zanj pripravlja Boštjan Gorenc - Pižama.

Fino kolo je njen stripovski prvenec, ki je nastal po kratki zgodbi Manke Kremenšek Križman in je leta 2014 izšel pri Stripburgerju. Temeljita kot je, se je v risbi odločila za monokromatskost in se raje kot na barve osredotočila na kadriranje. Strip pripoveduje o dečku Miletu, ki ga je vojna pregnala iz Mostarja in mu razblinila sanje o posebnem kolesu, ki ga je dolgo občudoval in si ga želel. Pri teti v Sloveniji se ponovno sreča z objektom svojega poželenja, zaradi česar se spravi v težave. Univerzalna zgodba je prikazana sočutno, brez moraliziranja. Vseeno pusti grenak priokus. Nestrpnost je tu in prenaša se iz roda v rod.

Strip Fino kolo je prejel oznako zlata hruška, s katero zaznamujejo najkakovostnejša domača dela za otroke in mladino, uvrščen je še v mednarodno digitalno zbirko priporočene literature za otroke z vsega sveta Bele vrane, White ravens. Na Švedskem, kjer je pod naslovom Cool cykel izšel lani, je letos že doživel prvi ponatis, namenjen predvsem knjižnicam.

Pred tem je risala krajše stripe, ki jih je ustvarila večinoma brez plačila oziroma honorarja. Njen strip Ko zorijo jagode se je uvrstil v antologijo Slovenski klasiki. Zamisel zanj je prispeval Igor Šinkovec, njen življenjski sopotnik, ilustrator, stripar in animator, s katerim pogosto soustvarjata ter si izmenjujeta misli in poglede.

Ko je likovni urednik na Mladinski knjigi Pavle Učakar videl enega njenih stripov, jo je poklical k sodelovanju. Poleg številnih učbenikov, ilustriranih knjig in slikanic, ki jih je v zadnjih sedmih letih opremila s svojimi risbami, rada ilustrira prispevke za otroške revije Ciciban, Cicido in Galeb, pa čeprav njihov mesečni ritem izhajanja zahteva, da, ko je potrebno, za kak teden prekine, karkoli že takrat počne, in se posveti samo temu. Revijalne ilustracije, sprva poligon, kjer se izoblikujejo in kalijo mladi ilustratorji, so zanjo sčasoma postale polje sproščenosti, kjer pogosto zrasejo najboljša dela.

V otroštvu se je sprva težko prebijala skozi črke, zato je raje risala kot brala ali pisala. Med odraščanjem jo je najprej zanimalo modno oblikovanje, nato slikarstvo, a ni zbrala dovolj poguma za sprejemne izpite. Vztrajnosti in odločnosti ji sicer ne manjka, sprejemne izpite na študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je uspešno opravila v tretjem poskusu.

Zanimivo, da je v otroštvu zbirala prav zvezke, katerih naslovnice je ustvaril Radovan Jenko, ki je kasneje, med študijem kot mentor, odločilno vplival nanjo in jo naučil razmišljanja v ilustraciji. Med profesorji, ki so jo najbolj zaznamovali, navaja še Milana Eriča. Zdi se ji tudi dobro, da vsake toliko zamenjaš okolje in se izpostaviš neznanim vizualnim dražljajem. Zato se je za diplomsko delo odločila za ilustrirani dnevnik, kjer je med drugim zabeležila tudi svoje bivanje v Berlinu, in zanj prejela nagrado akademije za umetniške dosežke.

Prepričana je, da kot ilustrator najdlje gradiš vsebinski slog, lastni izraz, ta se ji zdi najpomembnejši. Sama vse nariše ročno in risbe skenira šele po tem, ko so končane. Rada ima pero in tuš, ki dopuščata tudi naključnosti, znotraj katerih nato raziskuje in ustvarja. S svojimi ilustracijami je likovno rasla, sčasoma so postajale vse bolj izčiščene in prepoznavne, a vselej večplastne. Risbe rada začini tudi s pretanjenim humorjem.

Iz ilustracij je počasi zdrsnila v strip. Zdelo se ji je namreč, da namesto ene včasih potrebuje tri sličice, da nekaj pove. V njenem ustvarjanju se strip in ilustracija prepletata na vse možne načine, saj tudi v ilustracijah rada doda kak stripovski oblaček, a ne tako, da v njem podvaja ilustrirano besedilo, temveč tako, da se s slednjim prepleta in ga dopolnjuje.

Nekoč želi si ustvariti čisto svoj risoroman, kot pri nas imenujejo grafične novele oziroma romane v risbi. V glavi ima grob osnutek dveh scenarijev in upa, da ju bo lahko kdaj udejanjila v knjigi.