Dom za otroke brez pravih družin

Malči Belič je med vojno v Ljubljani delala za Osvobodilno fronto, skrivala je orožje, zbirala pomoč za begunce, zapornike, internirance, živela je v ilegali. Konec januarja 1943 so jo Italijani zaprli, po nekaj dnevih mučenja je umrla, na pogrebu se je zbralo več kot tisoč meščanov. Zaradi njene grozovite smrti in zaradi nasilja okupatorja so nekaj dni kasneje v Ljubljani na Kongresnem trgu in pred Škofijskim dvorcem protestirale ženske. Danes na tem mestu stoji spomenik.

To pa ni edini spomin na Malči Belič. Po njej je poimenovan mladinski dom, javni izobraževalni zavod, v katerem živijo otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami in takšni, ki zaradi različnih razlogov ne morejo živeti doma. Nekateri nimajo staršev, pri drugih imajo starši svoje težave in ne zmorejo skrbeti za otroke, pri tretjih so zadaj kake drugačne okoliščine. V »Malči Belič« najdejo dom, ljubi dom, ki ga drugje nimajo.

Maja Prettner je režiserka, ki je s temi otroki živela mesece, najprej je v domu delala kot prostovoljka, potem je o njem, otrocih, vzgojiteljih, težavah, skrbeh, pa tudi veselju, najstništvu, soočanju z izgubljeno družino, sprejetosti in izvrženosti, stiskah in željah posnela dokumentarni film Dom ljubi dom.

Odraščanje v instituciji je popolnoma drugačno od odraščanja doma. Seveda je tudi podobno, a ima veliko posebnost: otroci iz Doma Malči Beličeve nimajo pravih družin, res je sicer, da se nekateri izmed njih vračajo v okolje, v katerem so odraščali, toda le za konec tedna ali gredo tja na počitnice, večino časa pa preživijo v domu. Institucija je dobronamerna, nujna, toda vseeno zgolj nadomestilo tistega, kar so izgubili, česar morda nikoli niso niti imeli. Je nadomestilo za željo, za iluzijo, v katero verjamejo in jo sproti, vedno znova, vedno bolj razkrinkavajo.

Vsa ta čustva, spoznanje, da starši niso tisto, kar naj bi bili, so točka, v kateri se film iz navadnega nevsiljivega opazovanja vsakodnevne rutine, torej učenja, pospravljanja, igre, zabave, zajtrkov, večerij, spodbudnih pogovorov in prepirov z vzgojitelji, odhajanja v šolo in prihajanja nazaj, prelomi v iskren pogled na praznino, v katero je te otroke in mladostnike pahnil tok življenja. Tudi oni odraščajo, seveda so na videz enaki kot vrstniki, eni so v šoli uspešnejši, drugi manj uspešni, eni sanjajo o zahodnoameriškem obmorskem kraju Malibuju – radi bi zbežali iz okolja, kjer je na vsakem koraku očitno, da vanj niso prišli po lastni izbiri –, drugi igrajo harmoniko, se po najstniško zbadajo, vendar so pri vseh prisotne samota, osuplost, da so pristali za zidovi institucije, pa tudi hvaležnost, da niso pozabljeni. Vsak od njih to čuti po svoje. Nekaterim bo na koncu uspelo. Drugi bodo znova potisnjeni tja, od koder so prišli, na socialni rob, brez velikih ciljev, lažnih upov in želja. Dom jim poskuša ponujati tisto, česar drugje niso našli, to, da v filmu starši ne igrajo nikakršne vloge, pač pomeni, da jih v življenju teh otrok ni. Njihova odsotnost je močnejša od njih samih.

Pripoved o domu hkrati govori o nečem drugem. Otroci potrebujejo varnost, toplino, sprejetost, otroci ne potrebujejo uspehov, projektov, priznanj in zlatih odličij, vsa ta navlaka sveta, ki časti le zmagovalce, na druge pa kaže s prstom, vsi ti »uspehi« brez občutka pripadnosti mladim ne pomenijo ničesar. Otrokocentričnost sodobnih staršev se zdi otrokom iz doma kot zgodba iz neke vzporedne resničnosti, nedosegljivi ameriški Malibu, ki si ga na koncu niti ne želijo več.

Zgodba o odraščanju v instituciji ni le zgodba o otrocih, mladih, ki so tam našli dom, je tudi zgodba o svetu zunaj nje. Večina izmed njih prvo noč misli, da je prišla začasno, za teden, morda dva, samo za trenutek, hipec, le tako dolgo, da se stvari tam zunaj uredijo. Namesto staršev, družine jih potem vzgaja sistem, pa četudi je v dobrem in slabem ravno sistem tisti, ki jih je potisnil v ta dom. Nekateri v njem potem bivajo po več let.

Dokumentarni film

Dom ljubi dom

Kaj: film o otrocih iz Mladinskega doma Malči Beličeve

Kdo: Maja Prettner (režija in scenarij), Sever & Sever (produkcija)

Kje in kdaj: 11. aprila 2017 v Kosovelovem domu v Sežani in 22. maja 2017 v Kinodvoru v Ljubljani