Radikalni islamisti lahko vedno računajo na Zahod, da bo ukrepal in jih reševal

Skrajneži, ki izvajajo teroristične napade, služijo milijarde dolarjev s tihotapljenjem beguncev v Evropo, so hkrati sovražniki in zavezniki Zahoda

Vojna odpre Pandorino skrinjico zlobe, ki je potem, ko pride ven, ni mogoče več nadzorovati. ZDA so napadle Afganistan z argumentom, da hočejo premagati Al Kajdo, zdaj, po 16 letih, pa izgubljajo boj s Talibi. Irak so Američani napadli zato, ker so iz njega želeli narediti zahodno demokracijo in oslabiti moč Irana v regiji. Danes je Iran najpomembnejša sila v regiji, Irak pa je razsuta država. V Siriji so zahodne sile skušale strmoglaviti predsednika Bašarja Al Asada, ko jim s podporo upornikom to ni uspelo doseči, so te iste upornike začele napadati. Vojno proti terorizmu so zahodne države razširile v Jemen, Libijo in Sirijo, da bi strle upor oblasti v regiji. Namesto, da bi izkoreninile terorizem, so ustvarile nove sesute države in enklave brezpravja, ki so jih zavzele skupine skrajnežev, ki so jih želele premagati, na portalu Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

Samo ZDA so za omenjene vojne porabile nekaj manj kot 4800 milijard dolarjev, hkrati pa je tako tam kot v drugih državah na Zahodu vse več revnih državljanov in podnebne spremembe povzročajo vse več težav. Edini, ki so jim neskončne vojne v interesu, so proizvajalci orožja.

V vojni napad na eno silo pomeni posredno pomoč drugi. Sile, ki jih zahodne države podpirajo v boju proti Asadu, so hkrati sile, ki jih hočejo iztrebiti. To so iste islamske sile, ki so jih skupaj zavezniki Savdsko Arabijo, Katarjem, Turčijo in Kuvajtom, ob začetku vojne v Siriji same ustvarile, oborožile in podprle. To so sile, ki so se odzvale na kaos, ki so ga zahodne države s svojimi zavezniki v regiji ustvarile z neuspešnimi vojaškimi akcijami v Afganistanu, Iraku, Libiji, Jemnu, Somaliji in Pakistanu. To so sile, ki pobijajo Zahodnjake, ki jih ugrabljajo, verske manjšine, izvajajo teroristične napade, služijo milijarde dolarjev s tihotapljenjem beguncev v Evropo. To so sile, ki so včasih sovražniki in včasih zavezniki, piše Hedges.

Brutalnost skrajnežev je po njegovih besedah ogledalo brutalnosti Zahoda. Skrajneži se s terorističnimi napadi odzivajo na letalske napade zahodnih sil in napade z brezpilotnimi letali. Odzivajo se na mučenje zapornikov v zahodnih zaporih, kot je ameriški zapor Guantanamo na Kubi. Islamska država je odgovor na zahodni sekularizem. Z nasiljem se odzivajo na nasilje.

Skrajneži se s terorističnimi napadi odzivajo na letalske napade zahodnih sil in napade z brezpilotnimi letali. Odzivajo se na mučenje zapornikov v zahodnih zaporih, kot je ameriški zapor Guantanamo na Kubi.

V Siriji islamski skrajneži po intervenciji Rusije septembra 2015 izgubljajo ozemlja, finančne vire in podporo. Oni so bili tisti, ki so se veselili pred dnevi, ko so ZDA raketirale letališče, s katerega naj bi poletela letala sirskega režima z bojnimi strupi, ki so ubili 86 ljudi, med njimi 30 otrok. Chris Hedges kot dolgoletni vojni dopisnik ve, da je ob takšnih dogodkih, kot je bil sirski poboj s kemičnim orožjem, vedno težko najti resnico in da v času vojne z njo ni težko manipulirati. Zgražanja zahodnih sil zaradi napada s kemičnim orožjem je dvolično, saj ne upošteva odgovornosti zlasti ZDA za milijone mrtvih, ranjenih Sircev in Iračanov, pa tudi za 4 milijone beguncev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove. Dvolični kritiki ne povedo, da so zahodne sile samo lani na Sirijo spustile 12.197 bomb, da so zahodne države z zavezniki oboroževale in financirale upornike, ki so osnovali islamsko državo. »Zagotovili smo, da imajo Sirci veliko možnosti, ko govorimo o smrti,« piše Hedges.

Sirija ima kot mnoge druge države še vedno kemično orožje. Kot kaže, ga je Asadov režim uporabil leta 2013 v predmestju prestolnice Damask in z njim pomoril med 281 in 1729 ljudi. Toda Sirci so se pod pokroviteljstvom prejšnjega zunanjega ministra ZDA Johna Kerryja in ruske vlade po napadu v Damasku strinjali, da bodo kemično orožje predali Rusiji. Zaradi tega bi se bilo treba vprašati, zakaj bi sirski režim zdaj, ko končno dobiva vojno, uporabil kemično orožje in tvegal maščevanje ZDA. Sirski režim trdi, da sta strupena plina sarin in najbrž klorin ušla v zrak, ko je bilo v letalskih napadih zadeto skladišče upornikov.

Radikalni islamisti lahko vedno računajo na Zahod, da jih bo reševal. Jordanski skrajnež Abu Musab al-Zarqawi je v Iraku skupaj s 100 borci Al Kajde, ki so se borili v Afganistanu, v Iraku ustanovil al-Tawhid al-Jihad. Njegov cilj je bil zanetiti konflikt s šiiti. Enotna država šiitov in sunitov v Iraku je bila za sunistične skrajneže sovražna tvorba. Zarqawijeva skupina je leta 2004 zato postala Al Kajda v Iraku. Zarqawi je bil leta 2006 ubit.

Vojna v Siriji se je začela leta 2010, ko sta bila Al Kajda in Irak porabljeni sili. ZDA, Kuvajt, Savdska Arabija, Katar in Turčija so različne uporniške skupine oborožili in jim zagotovili finančne vire, da bi strmoglavili režim Bašarja Al Asada. Abu Bakr al-Baghdadi je prevzel vodenje Zarqawijeve skupine in jo preimenoval v islamsko državo v Iraku. Kmalu je stopil v Sirijo. Tudi njegovo skupino so zahodne sile velikodušno podprle z orožjem in denarjem. Baghdadi je vso svojo energijo vložil v napade drugih skrajnih in uporniških skupin. Kmalu je v Siriji in Iraku zavzel območje v velikosti ameriške zvezne države Teksas (696 tisoč kvadratnih kilometrov). Al-Nusra, kakor se je poimenovala podružnica Al Kajde v Siriji, se je združila z islamsko državo. Tako je nastala nova skupina islamska država Iraka in Sirije, ki naj bi samo z izvozom nafte na dan zaslužila 2 milijona dolarjev. Milijarde naj bi zaslužila še s tihotapljenjem beguncev v Evropo.

Ni čiste in lahke poti iz močvirja, ki so ga zahodne sile vzpostavile na Bližnjem vzhodu. Nobeden od upornikov ne bo prostovoljno položil orožja, dokler se ne bo končala okupacija ZDA na Bližnjem vzhodu.

Ni čiste in lahke poti iz močvirja, ki so ga zahodne sile vzpostavile na Bližnjem vzhodu. Nobeden od upornikov ne bo prostovoljno položil orožja, dokler se ne bo končala okupacija ZDA na Bližnjem vzhodu. Vojne, ki so jih ZDA začele, so zapletene. Pod površjem se bije več vojn - med ZDA in Rusijo, med Turčijo in Kurdi, med Savdsko Arabijo in Iranom. Civilno prebivalstvo v Afganistanu, Iraku, Siriji, Libiji in Jemnu je kolateralna škoda. To klanje traja že 16 let in se ne bo končalo, dokler se ZDA ne bodo umaknile iz regije.

Preden se bo to zgodilo, bo umrlo še ogromno nedolžnih ljudi. »Ne točite solz. Moralno nismo drugačni od skrajnežev in Sircev, proti katerim se borimo. Oni so odsev našega odvratnega obraza. Če bi hoteli, da bi se to končalo, bi to lahko naredili,« razlaga Chris Hedges.