Prismojeni profesorji bluesa, bend

Že nekaj časa veljajo za eno naših glavnih koncertnih atrakcij. Množice navdušujejo tako na večjih prizoriščih, kot sta Križanke ali Kino Šiška, kjer bodo v sredo, 19. aprila, predstavili svoj novi album, kot tudi v zakajenih klubih, beznicah in celo na parnikih, ki plujejo po ameriški reki Misisipi. Na nedavni turneji po Ameriki so igrali tudi na ameriški različici Oktoberfesta v St. Louisu, kjer so z udarnimi vižami razplesali upokojence, oblečene v bavarske lederhoze in lovske klobuke. Lani so odigrali kar 167 koncertov, letos bo številka še višja. A tudi če kdaj povabila na koncert slučajno nimajo, ne čakajo nanj, temveč stopijo ven, na ulico, in zaigrajo mimoidočim.

Zaradi imena marsikdo predpostavlja, da so jim blizu le blues lestvice, vendar to ne drži. V svojih džemih pogosto zavijejo v psihedelični rock, funk, soul, country in druge glasbene zvrsti. Z žanri se ne obremenjujejo. Po nekaj minutah druženja z njimi hitro spoznaš, da se pravzaprav ne obremenjujejo z ničimer.

Čeprav uradni začetki skupine segajo v leto 2008, fantje skupaj džemajo že od gimnazijskih let. Takrat so po cele dneve preživeli v kleti Šubičeve gimnazije v Ljubljani ter z barvitimi srajcami, cvetličnimi rutkami in preigravanjem Hendrixovih priredb še najbolj spominjali na sodobno različico hipijev. Kitarist Julijan Erič je že v prvih gimnazijskih dneh slišal za nekega odštekanega tipa s šole, ki naj bi znal dobro igrati bobne. Poiskal ga je in tako spoznal bobnarja svojih sanj, Zlatka Djogića, ki je za bobnarske palčke prvič prijel šele nekaj dni prej. To ju ni ustavilo, prav tako ne dejstvo, da je bobnom, ki jih je Djogić kupil od sumljivega panksa, manjkal ključni element – snare boben. »Važno je bilo, da je butalo,« se spomni Djogić. Občasno se jima je pridružil še Julijanov mlajši brat Miha Erič, sprva s saksofonom in trobento, pozneje z orglicami. Na improvizacijske seanse ga je vozil oče bratov Erič, priznani ilustrator Milan Erič, saj je bil Miha takrat še osnovnošolec.

Jedro benda je bilo s tem postavljeno, a pozneje so kljub temu kar nekaj časa nastopali v sila kaotični improvizacijski maniri, saj so v skupini poleg trobentača, basista in bobnarja igrali kar štirje kitaristi. Vsakič so nastopali tudi pod drugim imenom. Najprej kot Social Cookie, kasneje kot ĐEZ, nekajkrat pa so se pojavili tudi kot The Gypsies. Prvi koncert, ki so ga odigrali v današnji postavi, se je zgodil na skednju na neki kmetiji, takrat se jim je prvič pridružil basist Miha Ribarič in hitro postal nepogrešljiv član benda. Kljub virtuoznim značilnostim njihovega igranja so vsi samouki, ki jih je izoblikovala predvsem dolga koncertna in improvizacijska kilometrina. No, nekaj formalne izobrazbe so bili vseeno deležni. Ribariča je v osnovni glasbeni šoli učil eden in edini Martin Strel. Med učnimi urami si je v zvezdniškem slogu rezal salamo in nekajkrat celo zaspal, vendar brezbrižnost velikega rečnega moža na Ribaričeve basistične veščine ni imela negativnega vpliva.

Po koncertu na skednju je zasedba še nekaj časa nastopala brez imena, a za to jim ni bilo mar, raje so romali naokoli in suvereno džemali, večkrat tudi v prostorih Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Tam poučuje oče bratov Erič in ta je, ko je njegov sin Miha, ki se ob glasbi tudi sam ukvarja z ilustracijo in grafiko, za napoved koncerta pripravil plakat s kitaro, ki se smodi na ponvi, predlagal: »Kaj pa, če bi se imenovali kar Prismojeni profesorji bluesa?« Ideji so se zahihitali, pozneje pa je Julijan Erič sredi koncerta občinstvu oznanil: »Mi smo Prismojeni profesorji bluesa!«

Kot zasedba so organska tvorba, a ne zgolj zaradi razpuščene forme svojih komadov, izredno odprti so tudi za sodelovanja. Na vaje in koncerte radi povabijo goste, enkrat free jazz saksofoniste, drugič glasbene legende, kot je denimo Borut Činč (Buldožer). Ta je na njihovem debitantskem albumu Family prevzel vlogo producenta in na številnih skladbah tudi zaigral na hammond orgle. Na njihovem bohinjskem koncertu je majico benda kupil Peter Lovšin (edini kupec tisti dan!) in ob tem priznal, da so ga navdušili. Skupaj so posneli komad, ki ga zdaj vrtijo radijske postaje, povabil pa jih je tudi na koncert ob izidu svoje nove plošče, kjer so družno pripravili hommage nedavno umrlemu Chucku Berryju.

Tudi sami se pogosto priklonijo legendam, sploh Jimiju Hendrixu. Nepredvidljivemu Julijanu Eriču gre to včasih v nos, saj do Hendrixa goji nekakšen »love-hate« odnos. In če drugi člani z njegovimi priredbami pretiravajo, jasno pokaže svoje neodobravanje. V Tusconu tako iz protesta sploh ni želel stopiti na oder in je večino koncerta preživel med občinstvom. Podobnih, simpatičnih nesoglasij je veliko, saj v skupini vse poteka spontano, organsko in improvizirano, a prav v tem tiči tudi razlog, zakaj vse skupaj tako dobro funkcionira.